Pismo Jezusu

Dragi Jezus!

Ob letošnjem praznovanju tvojega rojstnega dne mi je dala misliti beseda, ki si jo navdihnil tvojemu preroku, čigar ime pomeni »Gospod je rešitev« in čigar beseda nas v adventnem času vabi k pripravi in pripravljenosti na tvoj prihod. Že ime, ki ga ta prerok nosi (Izaija – Gospod je rešitev), pove veliko o tebi in o besedi, ki si mu jo navdihnil, da bi o tebi govorila tudi nam.

V svoji knjigi nam Izaija sicer najprej zažuga zaradi naše upornosti in napove težko odkupnino, ki si jo zaslužimo zaradi nezvestobe Bogu (prim. Iz 1-39), nato pa dobesedno »obrne ploščo« in prerokuje: »Tolažite, tolažite moje ljudstvo, govori vaš Bog. Govorite hčeri jeruzalemski na srce in ji kličite, da je njena tlaka dokončana, da je njena krivda poravnana, ker je prejela iz Gospodove roke dvojno kazen za vse svoje grehe« (Iz 40,1-2).

Odkupnina za grehe je torej težka, celo dvojna, a njen sad je nič več in nič manj kot tolažba in osvoboditev. Bogu se torej gre za to, da nas osvobodi, potolaži in reši. Bog noče nalagati odkupnine, zato najprej zažuga. Bog sploh ne uživa v žuganju in nalaganju odkupnine. To velja, da bi se zapomnilo, zlasti ko je treba odslužiti kakšen greh, preživeti krizno obdobje in, ne nazadnje, spopadati se z nadlogo kot je epidemija.

Vrstice Izaijeve prerokbe, ki sledijo vabilu k tolažbi, smo tudi že slišali v adventnem času, a bi se rad zaustavil ob njih tudi sedaj, ko te zremo zavitega v plenice in položenega v jasli (prim. Lk 2,7). Takole pravi Izaija: »Glas kliče: V puščavi pripravite pot Gospodu, zravnajte v pustinji cesto našemu Bogu! Vsaka dolina naj se vzdigne in vsak hrib in grič naj se poniža, kar je vijugasto, naj bo ravno, in grebeni naj bodo ravnina. Razodelo se bo Gospodovo veličastvo in videlo ga bo hkrati vse meso, kajti Gospodova usta so govorila« (Iz 40,3-5).

Te vrstice nakazujejo, v čem je naša vloga pri Božji tolažbi in prizadevanju za rešitev človeka: Boga naj naredimo dostopnega vsem. Da se to zgodi, je potrebno odstraniti ovire (ponižati hribe in griče, napolniti doline in globeli) in ne postavljati pogojev. Bog želi priti k človeku in vstopiti v človeka, se roditi med ljudmi in v ljudeh brezpogojno. Brezpogojno!

Dragi Jezus, tvoja brezpogojnost in tvoja želja, da bi tudi ljudje bili brezpogojni v odnosu do tebe, me hkrati veseli in spravlja v zadrego. Veseli me, ker te lahko v svoje življenje povabimo vedno in povsod. Ti se lahko rodiš med nami in tako postaneš otipljiv in dostopen kjerkoli in kadarkoli. Tvoji učenci lahko postanemo in ostanemo vsak trenutek in na vsakem kraju. Čas in prostor pri tebi nista vprašanje. Ti si za vse, za vedno in v vsem stvarstvu. Samo klicati te je treba: »Amen, pridi, Gospod Jezus« (Raz 22,20), in slediti temu, kar nam ob tem govoriš. To je velika tolažba, ki jo prerokuje že Izaija. Človeku se, ko sliši besede tolažbe, kar odvali skala od srca in takoj svobodno zadiha odrešen, ko začuti, da mu je Bog naklonjen.

Obenem pa sem ob misli na brezpogojnost v veliki zadregi in prevzema me občutek negotovosti in sramú. Dragi Jezus, od prejšnjega praznovanja tvojega zemeljskega rojstnega dne se je veliko slišalo in govorilo o raznoraznih pogojih. Delalo in dodelavalo se jih je, postavljalo in prilagajalo. Dragi Jezus, tudi sam sem se znašel v tem kolesju in od svojih bližnjih pričakoval, da bi se tudi oni držali teh pogojev. Sem ravnal prav? Sem posredoval njihov pravi namen? Sem samo žugal, ali tudi ponudil tolažbo?

Dragi Jezus! V kolesju pogojev je težko. Nositi odgovornost za bližnjega in spodbujati bližnjega k odgovornosti ni kar tako. V množici navodil in smernic je težko biti kompasova igla, mučno je najti in kazati pravo smer. Če povem čisto po resnici: Raje bi sedel v spovednici in bil orodje tvoje tolažbe, a sem moral stati pri vratih in… biti varuh pogojev. Kam smo prišli! Res je. Z marsikom sem izmenjal kakšno besedo, ki je sicer ne bi. Po drugi strani pa sem se pri marsikomu slabo zapisal, povzročil nemalo slabe volje, morda celo razočaranja in solzá. Je bilo res tega treba mojim bližnjim? Je bilo tega treba tudi meni?

Ko je napočil čas tvojega rojstva na ta svet, sta se tudi Jožef in Marija znašla v kolesju pogojev. Cesar je zapovedal popis prebivalstva (prim. Lk 2,1) pod pogojem, da mora vsak oditi v kraj svojega izvora (prim. Lk 2,3). Zato sta morala na dolgo pot iz Nazareta v Betlehem (prim. Lk 2,4-5). Kot da ne bi bilo zadosti, so se navlekle še ovire: prenatrpana prenočišča in ljudje, ki so dosledno zapirali vrata vanje. Morda se je tudi pri Jožefu in Mariji kdo slabo zapisal, jima povzročil nekaj slabe volje, razočaranja in kakšno solzo. Vse to je ostalo skrito, o vsem tem celo evangelist ne poroča. Morda se tudi o mojih bližnjih, ki so bili spričo pogojev prikrajšani, žalostni in razočarani, ne bo poročalo in bo njihova bolečina ostala skrita. Dragi Jezus, naj ne bo zaman, naj ne pade v prazno! Kakor Jožef in Marija, naj tudi oni iščejo moč v tebi in najdejo rešitev.

A ravno ti človeški pogoji, v katerih si se rodil, so bili potrebni, da se je izpolnil Božji načrt. Ti pogoji so bili smiselni, zgodili so se z namenom, omogočili so, potrebni so bili za uresničitev prerokb. Ravno zaradi njih je Bog začel tolažiti svoje ljudstvo. Ker so bili ljudje v Betlehemu »dosledni«, si tudi ti ostal zunaj, pred hišo, med živino. Poistovetil si se z izključenimi, oddaljenimi in tistimi, ki jim življenje s svojimi neizprosnimi pogoji ni prizaneslo in so zato zbegani, prestrašeni in jih zebe, ali so se zatekli v raznovrstna mamila. Želel si dati smisel tudi njim. Tudi njim si povedal, da so Božji, da so tvoji, da si ti z njimi »tam zunaj«, da so s teboj na varnem, kjerkoli že so. Dragi Jezus, tako si hotel in tako si naredil. Pogoji tistega časa so ti – pa naj se še tako čudno sliši – to omogočili.

Dragi Jezus! Zaupam, da so tudi vsi ti pogoji, s katerimi se dandanašnji trudimo živeti, ali nad njimi tarnamo, z namenom, da v sebi nosijo smisel, da omogočajo zbližanje krhkega in nebogljenega človeštva s teboj. Ti si pravi Bog in znaš pisati ravno tudi po krivih črtah človeških pogojev. Hkrati pa mi dovoli, dragi Jezus, da ti tudi malo potožim. Komaj čakam, da bo te pokore (da ne rečem: izgnanstva) naposled konec! Moramo res dvakrat plačati in do zadnjega novčiča odslužiti? Ni bilo že zadosti solza in stisk? Kdaj se bo našel kakšen Izaija, ki bi – tudi v medijih in na omrežjih – znova govoril o tolažbi in rešitvi? Kdaj se bodo vsa vrata znova brezpogojno smela odpreti?

Dragi Jezus, ti, samo ti si učlovečena Božja tolažba in rešitev. Ne odidi izpred vrat, ne zapiraj jih za sabo. Prosim te, ostani, ko imamo občutek, da smo izviseli. S tabo je lažje. Naj drug drugemu (in s tem tudi tebi) ne zapiramo bivališča svojega srca. Obljubil si, da boš z nami, ko se zbiramo v tvojem imenu, poslušamo tvojo besedo in prejemamo zakramente, kjerkoli smo. Naj v moči te hrane uvidimo smisel in najdemo pot naprej tudi v stiski in pokori. Naj postanemo novi Izaije za današnji svet in človeka, ki se sooča s svojo krhkostjo in pogojenostjo. Naj tebe – učlovečeno Božjo tolažbo in rešitev – prinašamo preprosto, spontano in brezpogojno – brez nepotrebnega zunanjega blišča, hrupa in reklam oz. ravno zaradi njih. Naj ne zmanjka idej in priložnosti za ravnanje poti in cest, da te bo naposled videlo »hkrati vse meso« (Iz 40,5) in te sprejelo – brezpogojno.