Na veliki četrtek smo doživeli, da se je Jezus s kretnjo umivanja nog postavil pod človeka. Obnašal se je kot nekdo, ki nima ničesar, čeprav mu je Oče dal vse v roke. Na veliki petek smo doživeli, da je Jezus umrl in bil položen v grob – spodaj pod zemljo. Velika noč je nadaljevanje in dopolnitev tega. Velika noč daje smisel temu. Jezus je šel pod zemljo: v grob, v kraljestvo mrtvih vse do pekla, postavil se je pod zemljo, da bi svet stal in obstal. Jezus je ležal pod zemljo v grobu, da bi bil temelj človekovega življenja. Jezus je šel v smrt in vstal, da bi mi vstali iz naših grobov, vstali od mrtvih.
Jezus je šel med mrtve, a ni ostal tam. Boga znamo celo mi sami postaviti med mrtve, a on ni ostal tam. Bog ne ostaja tam, kamor ga postavimo. Bog ne ostaja tam, kjer ga pustimo, pa čeprav se od vere in Cerkve, zakramentov in verouka oddaljimo ali jih celo pokopljemo. Bog ne ostane tam. On je živ, pa čeprav ga iščemo ali celo pustimo med mrtvimi. On je temelj prav zato, ker je šel pod zemljo, v grob, in vstal. On ima svoj načrt in ga izpelje, on je zvest do konca. On ne pozabi, kadar smo mi že odpisali. On gre naprej, kadar se mi ustavimo, on živi, da bi mi ne ostali mrtvi.
Ne pozabimo tega. Spomnimo se njegovih besed. Vse, kar smo o veri slišali doma, pri verouku, ali kje drugje, naj se ne izbriše iz spomina. Ne pozabimo, da je Jezus vstal in da je živ. Njegovo telo ni mrtvo, ne razpada pod zemljo. Ne pozabimo tega tudi takrat, ko gremo za pogrebom ali obiščemo pokopališče. Morda nam ni težko verjeti in dojeti, da je duša neumrljiva. Morda nimamo težav celo s tem, da je duh nesmrten. Kaj pa telo? Verjamemo Bogu, da bo obudil naša umrljiva telesa? Celo apostoli so – ko so videli Jezusa po njegovem vstajenju – najprej mislili, da vidijo prikazen, duha in so se zato ustrašili. Na poti v Emavs ga učenca nista prepoznala, ko je bil s telesom z njima. Niso videli duha. Videli so poveličano telo, otipljivo telo iz mesa in kosti: Jezusa, ki je vstal od mrtvih – s telesom. Da, tudi telo je namenjeno vstajenju od mrtvih – prav tisto telo, ki ga na pogrebu polagamo v zemljo. Verujemo to? Ostajamo samo pri besedah, ko v veroizpovedi molimo »pričakujem vstajenje mrtvih« in »verujem v vstajenje mesa«?
Ne samo Jezusa, Boga, ampak tudi človeka ne postavljajmo, ne puščajmo in ne iščimo med mrtvimi. Ko gremo na pogreb ali obiščemo pokopališče – ne iščimo tam mrtvih. Ne obnašajmo se, kot da smo ali še bomo mrtvi. Ko naročimo sveto mašo za naše pokojne – ne imejmo jih za mrtve. V zavesti, da bo prišel čas in bo tudi naše telo položeno v zemljo – ne imejmo se za mrtve. Jezus je umrl in vstal, da bi mi po telesni smrti vstali in živeli. Ko še hodimo na tej zemlji, nismo kot tisti, ki čakajo na izvršitev smrtne obsodbe, nismo zombiji – živi mrtveci. Jezus je šel pod zemljo in vstal, da bi naposled tudi mi vstali in živeli kakor on – večno in s telesom. Ne pozabimo tega. Spomnimo se Jezusovih besed. Ne zapirajmo sebe in drugih v grobove, zlasti ko gremo na pogreb ali samo obiščemo pokopališče. Jezus nam je namreč pripravil prostor in bivališče pri Očetu. Kadar častimo svetnike in se jim priporočamo, kadar kličemo na pomoč angele in se zanašamo na njihovo varstvo: ne preslišimo, kako nam kličejo v spomin in govorijo: »Kaj iščete živega med mrtvimi? Ni ga tukaj, temveč je vstal.« Kristus je vstal – resnično je vstal.
Blagoslov Vsemogočnega Boga Očeta in Sina in Svetega Duha naj pride na vas, nad vami vedno ostane in se po vas širi. Amen. Aleluja.
Zapisal Luka Tul