Dotik in beseda. To dvoje – kot smo lahko slišali – išče Jezus in preko tega ozdravlja, odrešuje. Dotik in beseda sta znamenji odnosa, ki se je vzpostavil. Konec koncev so Jezusova znamenja zato, da okrepijo vero. Brez vere pač ne gre, ne pride do stika, dotika in odnosa med Jezusom in ljudmi. Jezus namreč ne želi zgolj iti mimo, narediti nekaj mimogrede, na hitro, ampak celostno. Človek, ki je deležen milosti, mora dojeti, kar se je zgodilo, in priti k bistvu dogajanja.
Dotik in beseda. Ne zmanjšujmo pomena teh dveh kretenj, teh dveh kanalov, po katerih se Jezus približa in stopi v odnos. Nekateri učenci želijo zmanjšati pomen dotika in odvzeti besedo. Tista brezimna žena bi tako postala še bolj obrobna in manj pomembna. A Jezusu se gre za človeka in njegovo rast, njegovo odrešenje. Jezus išče, pride naproti v ženini želji po odrešenju in ponovni vključenosti v občestvo. Njena bolezen jo od tega odvrača, omejuje – in to celih dvanajst let. Če tudi mi mukoma zmoremo samo bežen dotik sredi vsakovrstne gneče, Jezus ustavi vse skupaj in se osebno posveti.
Jezus ni slučajen dogodek in odnos z njim ni priložnostna zadeva. Jezus se osebno približa in pove, da je človek ne samo uslišan in ozdravljen, ko stopi v odnos z njim, ampak in predvsem odrešen. To srečanje je tisto brezimno ženo dalo za zgled nam, kadar v svoji krhkosti in majhnosti komaj zmoremo priti do Jezusa, kadar že mislimo, da smo odpisani in odrinjeni, kadar drugi ne posvečajo več pozornosti ali celo zmanjšujejo pomen našega truda in težav.
Enako pri dvanajstletni deklici. Že so jo imeli za izgubljen primer, že so Jezusa želeli odsloviti – pa čeprav na prijazen način. Toda tudi v tem primeru je vera zmagala. Oče Jair se ni pustil omajati in tudi Jezus – kot bi ignoriral vso opozicijo – gre dalje, vstopi tja, kjer ga povabijo, kjer si želijo njegovega dotika in besede. Da, včasih karjanca res ni potrebna, celo odveč je. Jezus do tistih, ki so sicer prijazni, a ga s tem želijo omejevati in puščati pred vrati, nima karjance. »Ne boj se, samo veruj.« Ne boj se obupanih in brezupnih glasov, ne boj se nevere zavite v tančico prijaznosti in vljudnosti, ne boj se navidezno zaprtih vrat, ne boj se zaničujočih besed, ki želijo odvrniti od osebnega stika, od dotika in besede, ki odrešujeta, in tako zatreti tisto gorčično zrno vere, ki pa – kot beremo v evangeliju – zmore premikati gore in presajati drevesa.
Iščimo Jezusov dotik in besedo, ne bojmo se dotika in besede dobrih in velikodušnih ljudi, ki prinašajo Jezusa in pomagajo krepiti vero in odnos z njim. Pustimo, da Jezus vstopi in odreši.
Blagoslov Vsemogočnega Boga Očeta in Sina in Svetega Duha naj pride na vas, z vami vedno ostane in se po vas širi. Amen.
Zapisal Luka Tul