Misli za triintrideseto nedeljo med letom.

Vedno znova se Jezusove besede iz evangelija (Lk 21,5-19) uresničujejo. Vedno znova se izkaže, da ljudje nimamo vsega v rokah in da se bo naposled pokazalo in obstalo, kar je Božjega. Čeprav so Jezusa, Boga in človeka, sovražili, preganjali, trpinčili in umorili, se zgodba ni končala tam. On je ostal zvest, stanoviten in zaupljiv, da je Oče močnejši od vseh in vsega. Življenje je zmagalo z vstajenjem.
Enako bo z nami. Lahko se bo to, kar gradimo, porušilo, lahko bodo prišle in pustošile vojne, lahko bodo pometali z nami, lahko nas bodo preganjali, zaničevali, trpinčili in umorili – in nas bodo, ker se tako mora zgoditi, toda življenje bo zmagalo, Jezus je zmagovalec. Vse to nam ne bo škodovalo, še lasu ne bomo izgubili. Kristjan mora računati na to, da bodo z njim delali tako kot z Jezusom, a kdor mu sledi, kdor je stanoviten, bo deležen Jezusove zmage.
Ponovno velja povabilo: naj nas ne zmedejo ljudje in kar je človeškega. Skozi čas so mnogi rekli: »Jaz sem,« in, »čas se je približal.« Mnogi so želeli, da bi hodili za njimi in ne za Jezusom. In še danes je tako. Človek in njegovi umotvori še vedno želijo potegniti za sabo, a samo to, kar je Božjega, bo obstalo. Da je res tako, nas bodo spomnile tudi katastrofe – vedno znova.
Zato prosim Jezusa za stanovitnost. Prosim ga, da nikogar ne bi odnesel vsak veter ali tok, da nikogar ne bi premamila prva glasba, ki jo bo slišal. Prosim ga, da nas ne bi zavedla zvijačnost in preračunljivost ljudi. Prosim ga, da se bi zanesli samo nanj. Vse ostalo bo temu sledilo in bo dobilo svoje pravo mesto. Prosim ga, da se ne bi ustrašili ljudi, njihovih besed in dejanj in tega, kar nas po njihovih rokah čaka. Stiska bo nastopila, a naj nas ne stre. Še lasu na glavi ne bomo izgubili, če se bomo držali Jezusa.
Blagoslov Vsemogočnega Boga Očeta in Sina in Svetega Duha naj pride na vas, z vami vedno ostane in se po vas širi. Amen.
Zapisal Luka Tul

© Župnija Izola 2021