»Če so cerkve polne, še ne pomeni, da je vse v redu, če pa so prazne, je gotovo nekaj narobe,« pravi stara modrost. Menim, da dandanes še kako dobro vemo, da je to res. Zdi se, da se normalnost, ki smo je do nedavnega bili vajeni, spreminja, korenito spreminja in celo ruši. Kot bi se svet majal, sonce stemnilo in navade padale kot domine. To nas zmede in navdaja z negotovostjo, nerazumevanjem, žalostjo in celo jezo. Morda se tudi sprašujemo, s čim smo si to zaslužili in zakaj nas je doletelo.
Obenem pa z žalostjo ugotavljam, da se v času stiske in nadloge vse prepogosto naokrog zliva tudi veliko gnojnice. Nekako podzavestno iščemo grešnega kozla, ki bi mu vse naprtili, ga izgnali in pustili shirati. Istočasno iščemo tudi rešitelja, ki bi vse zopet postavil na svoje mesto in rešil vse težave. Mi bi seveda vse skupaj gledali in ob tem uživali. Odkar sem si na spletu postavil svoj »zidek«, še toliko bolj vidim, da je to res. Spričo vsega zlivanja gnojnice na eni strani in pametovanja na drugi, me je že imelo, da bi ta svoj zidek razstavil. Težko mi je pri srcu, ko moram vse to poslušati.
Vsaka stiska in nadloga, ki doletita človeka, sta kakor meč, ki globoko zareže v njegovo življenje, mišljenje, čutenje in ravnanje. Ob tem se razodenejo misli in vsa notranjost človeka. Da, tako se mora zgoditi, da se pokaže, kakšni smo. To je boleče, a nujno. Ni mogoče v nedogled tlačiti vase, hliniti ali se delati, da je vse v redu. Mora se razodeti tudi tisto, kar je slabega. Ne samo razodeti, temveč tudi narediti svoje in tako miniti. Stvari morajo iti skozi ogenj (stiska, nadloga…), da se izkažejo zanesljive.
Jezus – slišali smo ga v evangeliju (Mr 13,24-32) – govori svojim učencem o tem, ko pravi: »Ko boste videli, da se to dogaja, vedite, da je [Sin človekov] blizu, pred vrati« (Mr 13,29). Sin človekov, Jezus sam je pred vrati. Tako zelo blizu je, na dosegu roke. In ne samo on. V stiski ugotovimo tudi, kdo izmed ljudi nam je blizu, na dosegu roke in pred vrati. Če smo tudi mi takrat blizu Jezusu in tem ljudem, se uresničuje prošnja iz psalma: »Ne bodi daleč od mene, saj je stiska blizu, saj ni nikogar, ki bi pomagal« (Ps 22,12).
Če nas katera nadloga in stiska navdajata z mislijo, da bi zaprli katero izmed oken ali vrat do Boga in ljudi, naj zmaga v nas želja po bližini in iskanju skupne govorice. To bo pripeljalo tudi do rešitve, ali vsaj do novih možnosti, kako jo iskati. V stiski je hudo biti sam, še huje pa je hoteti ostati sam.
Blagoslov Vsemogočnega Boga Očeta in Sina in Svetega Duha naj pride na vas, nad vami vedno ostane in se po vas širi. Amen.