Misli za trideseto nedeljo med letom.

V kom se bolj najdem? V farizeju ali cestninarju? Koga postavljam na prvo mesto? Sebe ali Boga? Drža obeh molilcev, ki prideta v tempelj je iskrena, saj povesta točno to, kar mislita. Nihče od njiju ne laže, nihče ničesar ne skriva. Razlika med njima pa je velika. Pravzaprav nam farizej in cestninar iz evangelija (Lk 18, 9-14) predstavita dva načina, kako pojmujemo sebe, druge in Boga.
Farizej misli, da je boljši od drugih ljudi, ker spoštuje postavo do potankosti in ker ni zločinec. V svoji imenitnosti, da ne rečem popolnosti, se postavlja ob bok Bogu. No, pravzaprav ga izključi, ker misli, da ga ne potrebuje. Misli, da lahko vse doseže sam. Bog je tisti, ki mu pokažeš spričevalo ali zavarovalno polico in on te – podobno kot pri avtomatskih vratih – spusti skozi. Imaš dovolj točk, zato se vrata kar sama odprejo oz. se morajo odpreti, ker sem izpolnil vse, kar se je zahtevalo od mene. Vse domače naloge sem naredil, z odliko šel skozi vse teste, naredil vse izpite in še kakšno prvo mesto na državnem tekmovanju sem dosegel – za vsak slučaj in da bo ja zadoščeno točkovniku. Toda… kje pa je Bog pri vsem tem? Kje je odnos? Kot bi bil brez duše in občutij. Vse je en sam samodejni mehanizem, ki mrtvo hladno deluje in ne gleda na človeka, ampak na pravilnik in dosežek.
Cestninar pa… se zaveda ne samo svojega žalostnega stanja. Kljub temu, da ga njegov lasten narod zavrača, ker je v okupatorjevi službi, pride v tempelj, najsvetejši kraj za Jude, tiste pravoverne, ki imajo zadosti točk. V življenju je grešil in tega ne skriva pred Bogom. Ne zagovarja oz. izgovarja se z raznimi zaslugami, dobrimi deli, nagradami in položajem. Boga ne izključi, kljub temu, da je zaradi prestopkov zašel daleč od njega. Njegove skoraj malenkostne besede razkrijejo dušo, ganejo srce in dajejo prostor Bogu za njegovo delovanje. In prav slednje je tisto, kar naredi razliko. Cestninar je pustil vrata svojega življenja odprta za Boga. Računa ne nase, ampak nanj, zaupa ne v svoje dosežke, ampak vanj, ki zmore vse. Ne postavlja sebe in svojega jaza v ospredje, ampak Boga. »Bog, bodi milostljiv meni grešniku,« reče in s tem skorajda prosjači pred Bogom. Ne nazadnje nima ničesar drugega, saj je sam zatajil. Bog je tisti, ki se lahko ozre nanj. Farizej ga je že odpisal.
Kako gledamo nase, na bližnjega in na Boga? Opazimo najprej dobro ali slabo? Pri kom opazimo dobro in pri kom slabo? Opazimo najprej, kar se vidi, ali tudi tisto, kar je očem skrito? Gledamo z očmi ali tudi s srcem? Poskusimo gledati, kakor gleda Bog? Kajti ravno to je naše poslanstvo: ne delati se Boga, ampak poslušati, prinašati, posnemati in slediti Bogu, biti njegova podaljšana roka, oko in še kakšen telesni del na tem svetu. V vsakem človeku je nekaj dobrega. Bog to opazi in želi, da bi se pomnožilo. Potrudimo se v tej smeri.
Blagoslov Vsemogočnega Boga Očeta in Sina in Svetega Duha naj pride na vas, z vami vedno ostane in se po vas širi. Amen.
Zapisal Luka Tul

© Župnija Izola 2021