Današnja in prejšnji nedelji nam predstavijo drže, ki jih lahko zavzamemo v odnosu do Jezusa in v našem življenju po veri. Prva drža je drža bogataša, ki sprašuje, kaj naj on naredi, da doseže večno življenje. Druga drža je drža apostolov Jakoba in Janeza, ki prosita, naj Jezus zanju za vse poskrbi. Tretja drža pa je drža slepega Bartimaja, ki vpije za Jezusom, naj se ga usmili, ko zve, da gre tam mimo, skoči pokonci, pride pred Jezusa in prosi, da bi mu vrnil vid. Katero od teh drž zavzamemo?
Drža bogataša gre v smer samozadostnosti in samoodrešenja. Ker sprašuje, kaj naj on sam naredi za dosego večnega življenja, verjetno misli, da je to mogoče sam doseči, brez pomoči. Ker ima sam veliko sredstev na voljo, misli, da se – če grem malo v skrajnost – tudi odrešenje da »kupiti« oz. zaslužiti z lastnimi močmi in zaslugami. Naposled prideš pred Boga in rečeš, kako zelo fajn in fejst si bil in da si zato zaslužiš večno plačilo. Zapovedi je tisti bogataš izpolnjeval, verjetno tudi hodil ob sobotah in za praznike v shodnico ter dajal miloščino. Ritualizem je torej velika skušnjava, saj daje misliti, da je vera kakor šola, kjer je treba doseči dobre rezultate in kjer dobiš spričevalo, ki ga nato pokažeš za vpis v naslednjo šolo.
Drža apostolov Jakoba in Janeza gre v smer pokroviteljstva in doseganja ciljev preko vez in poznanstev. Skratka: lahke rešitve. Midva se bova prikupila Jezusu, ki je usmiljen in je sam rekel, da kdor prosi prejme, on pa bo naredil vse ostalo. Taka drža ne samo da podpira lenobo, ampak daje napačen vtis, da je vseeno, kaj počneš v življenju. Jezus pa bo ja držal obljubo! Božja volja sicer je, da se vsi zveličamo, a to ne pomeni, da je ne smemo tudi sami izpolnjevati. Vera pač ni zavarovalna polica, kjer ti nekdo zagotovi, da bo vsa škoda povrnjena, ne glede na njeno količino, posledice pa izbrisane, ne glede na njihovo težo.
Slepi Bartimaj se zaveda svojega žalostnega stanja. Sam si lahko pomaga, a to ni zadosti. Miloščina, ki mu jo drugi dajo omogoča – roko na srce – životarjenje. Živi, a ne na polno. Sam naredi, kar zna in zmore, ni pa želenega učinka. Je pa pozoren na dogajanje in – ko se pojavi prilika – najprej kriči, nato pa skoči pred Jezusa, čeprav ga drugi hočejo utišati, in prosi, naj tudi on naredi, kar zna in zmore. Svoje stanje lahko izboljša v sodelovanju z Jezusom in zaupanjem vanj. Zgolj njegov vložek je premajhen, ko pa ga prinese pred Jezusa in prosi usmiljenja, se najde rešitev. Se še spomnimo dečka, ki je prinesel pred Jezusa pet hlebov in dve ribi, ko je bilo lačnih pet tisoč mož in neznano število žena in otrok?
Da. Naša prizadevanja so potrebna, saj pokažejo, da nam ni vseeno, v kakšnem stanju smo. Obenem pa je potrebno prositi in pustiti, da Jezus naredi svoj del. Vera ni enosmerna ulica, temveč dvosmerna avtocesta.
Blagoslov Vsemogočnega Boga Očeta in Sina in Svetega Duha naj pride na vas, z vami vedno ostane in se po vas širi. Amen.
Zapisal Luka Tul