Današnji evangeljski odlomek (Mt 22,34-40) se začne z opazko, da je Jezus saduceje prisilil k molku in da so svojo priložnost za soočenje z Jezusom izkoristili farizeji. Jezus je namreč saducejem dokazal, da vstajenje od mrtvih stvarnost in da je Bog, v katerega verujejo, Bog živih in ne mrtvih (prim. Mt 22,23-33). Farizeji, ki so vstajenje od mrtvih priznavali, so verjetno želeli pokazati, kako so boljši od svojih verskih konkurentov saducejev in da jih velja jemati resno.
Ljudje pač znamo biti taki, da gledamo na to, kako bi drugemu dokazali, kako smo boljši, vrednejši zaupanja, uspešnejši in še kaj. Skratka: kdo bo koga. Trudimo se bodisi prisiliti k molku, bodisi na vse pretege dokazati, kako imamo (samo) mi prav. Tekmovalnost, ki je znotraj boja za preživetje povsem razumljiva, nam je zlezla pod kožo do te mere, da je nismo pozabili niti spričo tako visoke življenjske ravni, kot jo imamo danes. Če že ima vsak ne samo možnost, ampak celo pravico doseči ali imeti dobrine, ki niso bile vedno samoumevne, zakaj si pri tem raje ne pomagamo?
Največja zapoved namreč ni zakon močnejšega (kdo bo koga), ampak zapoved ljubezni do Boga in do bližnjega. Bog je res vsemogočen in vseveden, ni pa nekdo, ki bi tekmoval z nami ali s katerim drugim božanskim ali duhovnim bitjem. Bog ima preprosto rad, Bog je tisti, ki najbolj ljubi. Ljubezen je torej tista, ki razodeva človekovo podobnost Bogu, ki sam sebe razdaja zastonj, brez mere in brezpogojno. Ljubezen je največja in temeljna Božja lastnost in Bog jo živi v (po)polnosti. V prvem pismu apostola Janeza beremo celo, da Bog je ljubezen (prim. 1Jn 4,8). Ker smo ljudje Božja podoba, od nas Bog pričakuje prav tako držo.
Bog ima rad ljudi in vse stvarstvo kakor sebe. Znotraj Svete Trojice vlada razdajanje in prejemanje v ljubezni, ne v tekmovalnosti ali koristoljubju. Če bi človek imel rad Boga, bližnjega in stvarstvo kakor sebe, ne bi uničeval, zanemarjal, preklinjal ali se pred vsemi ostalimi dokazoval, da je močnejši in boljši, pravičnejši in da ima (bolj) prav. Večkrat sem že o koga slišal, kako so vsi drugi čudni, razen tistih, ki so mi to govorili. Enako so trdili tudi vsi drugi. Redko je bilo slišati, kako so drugi dobri in pošteni.
Kako bi mi odgovorili na vprašanje, katera zapoved je največja? Katero vodilo ali načelo je v naših očeh najbolj vredno upoštevanja in posnemanja? V kakšni meri se po njem ravnamo ali ga živimo? Jezusov odgovor, da je največja zapoved tista, ki govori o ljubezni do Boga in bližnjega, je pustil brez besed tudi farizeje. Še več. Če beremo vrstice, ki sledijo današnjemu odlomku, vidimo, kako začne Jezus dokazovati, na kako trhlih temeljih slonijo nekatere trditve, drže in načela farizejev. Celo obtoževati jih začne in kričati nanje.
Pred Bogom se pač ne moremo skriti in naša načela naposled zdržijo ali padejo na izpitu iz ljubezni, ki je Bog sam. Gradimo na temelju največje zapovedi in zgradba našega življenja ne bo samo obstala, ampak bo pomagala obstati in dajala dober zgled vsakemu, ki išče in gradi svoj odnos do Boga, ljudi in stvarstva.
Blagoslov Vsemogočnega Boga Očeta in Sina in Svetega Duha naj pride na vas, z vami vedno ostane in se po vas širi. Amen.
Zapisal Luka Tul