Neznanih stvari in pojavov, neznanih ljudi in njihovih navad se ustrašimo, se zapremo pred njimi in ne vemo, kako si jih pravilno razlagati. Ker nas begajo, se z njimi nočemo soočiti in ukvarjati. Prav zato ostajajo zavite v tančico nevere, dvoma, nemogočega ali paranormalnega. Skratka: nečesa, česar si ne znamo razložiti in nad čemer nimamo nadzora. Neznane stvari pa burijo našo domišljijo, da si jih razlagamo po svoje. Vstalega Jezusa so se učenci ustrašili in mislili, da je paranormalno bitje: duh, ki lahko pride skozi zid in zaklenjena vrata.
Jezus jih najprej pomiri. »Mir vam bodi,« jim reče in takoj gre v srčiko težav, takoj želi razbliniti njihove strahove in razlage o paranormalnosti pojava, ki so mu bili priča. Z vstajenjem se Jezusovo telo ne razblini, ne odpihne ga veter in se ne uniči, nič mu ne manjka tega, kar je imelo pred smrtjo. Še vedno ga je mogoče potipati, se ga dotakniti. Z vstajenjem je njegovo telo poveličano, ni več omejeno z vsem, kar omejuje naše telo: čas, prostor, staranje, minljivost, smrt. To pa je nekaj tako novega, da učenci kar ne morejo ali ne moremo verjeti.
Ni bil samo Tomaž tisti, ki ni iz prve razumel in je zato želel videti in potipati. Jezus to priložnost daje vsem, ki so prestrašeni čakali, kaj se bo zgodilo, in prestrašeni niso dojeli, kaj se je zgodilo. Jezusa se da videti in potipati, Jezus se pusti videti in potipati. Še več. Jezus odpre razumevanje svetih spisov, ki o njem govorijo in ga napovedujejo. Brez domačnosti s Svetim pismom in razumevanja njegovih besedil ne moremo dojeti Jezusa. Brez tega vse skupaj obvisi v zraku ali pa se zdi prikazen, ki je ne razumemo in ne vemo, kako si z njo pomagati.
Jezus, ne nazadnje, naroči tistim, ki so ga videli in potipali po vstajenju in se tako prepričali, da ni prikazen ali prevara, naj o tem pričajo. Vera začne rasti ravno ob pričevanju in osebni izkušnji. Dober zgled je tisti, ki jo prebudi in spodbuja. Videti prikazen ali biti priča kateremu drugemu neobičajnemu pojavu, zna vero načeti ali celo napačno usmeriti. Morda je zato tako pomembno poslušati pričevanja in izkušnje tistih, ki so najprej dvomili in bili prestrašeni, kot se tudi nam zgodi, nato pa imeli priložnost videti in potipati.
Verjeti pričevanjem in Božji besedi je zelo pomembno v krščanstvu, saj spreminja človeka in mu pomaga iz grešnosti k svetosti. Čeprav je začetek težak in rast zahtevna, ne moremo sprejeti Jezusa in njegovega povabila k spreobrnjenju brez vere vanj, brez da verjamemo besedi, ki jo je on sam rekel in o njem govori. Danes ni težko najti in prebirati Božje besede. Verjetno je, tako kot pri prvih učencih, potrebno biti z njo domač in tako dojeti, kaj nam govori o Jezusu in kaj nam Jezus govori.
Blagoslov Vsemogočnega Boga Očeta in Sina in Svetega Duha naj pride na vas, z vami vedno ostane in se po vas širi. Amen.
Zapisal Luka Tul