Ne zmore vsak dojeti takoj. Nekateri potrebujemo več časa, več priložnosti, da nam postane jasno, za kaj gre. Nekaterim ne uspe v prvem poskusu. To ne velja samo pri opravljanju vozniškega izpita. Tudi ko je bilo treba dojeti, da je Jezus vstal od mrtvih, se je Vstali moral večkrat prikazati apostolom, da jim je bilo naposled jasno, da je vse skupaj res in da ne vidijo prikazni. Tudi apostol Peter ni bil izjema.
Vedno znova ga je Jezus potegnil iz vode na suho, od rib k ljudem, od človeškega k Božjemu. Ni uspelo v prvem poskusu. Peter ni takoj dojel, kje in katera je njegova vloga v Božjem načrtu. Tudi besed »hodi za menoj« ni slišal samo enkrat. Njegovo mesto in vloga nista nikjer drugje, kot (b)iti za Jezusom. Res je, da mu je bilo zaupamo pasti in hraniti Jezusovo čredo, a najprej mora tudi sam (b)iti za Jezusom. Ker je rekel, da ga ima rad, mu je Jezus zaupal svojo čredo in ne obratno. Najprej mu je »nakazal, s kakšno smrtjo bo proslavil Boga«, šele nato mu je rekel: »Hodi za menoj!«
Ne gre drugače, kot da imaš rad. Brez tega ni mogoče biti učenec in (b)iti za Jezusom. Lahko poskušamo po svoje, razmišljamo samo po človeško, se zaletavamo z glavo v zid, a to še ne pomeni, da imamo radi. Uveljavljati sebe pred drugimi, še ne pomeni imeti jih rad. Uveljavljati svojo voljo in unovčiti svoje znanje, še ne pomeni uspeha. Apostol Peter je šel lovit ribe, lotil se je nečesa, kar je znal, »toda tisto noč niso nič ujeli.« Že pred tem je rekel, da gre za Jezusa v smrt, če bo potrebno, a se je stvar končala z zatajitvijo in bridkimi solzami. Še prej je Jezusu dopovedoval, da se trpljenje in smrt ne smeta zgoditi, in takoj dobil lekcijo.
Življenje je neprestana rast, neprestana hoja. Življenje ni parkirišče. Življenje je pot. Življenje ni enkratni dosežek, medalja ali trofeja, temveč odločitev, odgovornost in poslanstvo – to pa ni enkrat za zmeraj. Pri tem pa – kakor apostol Peter – moramo vedno znova iti ven iz znanega, pustiti za sabo udobje, se odpovedati lastni volji in sprejeti Božjo. NI lahko – kakor ni bilo lahko apostolu Petru. Vedno znova se je znašel v zadregi, vedno znova mu je bilo nerodno. Komu pa je prijetno, če te nekdo trikrat vpraša, če ga ljubiš oz. imaš rad – in to pred vsemi? Ko ne gre vse po načrtih, se želimo izvleči, se pogajati in iztržiti kar največ. Jezus pa od Petra ne želi nič drugega, kakor da ga ima rad in tako gre za njim oz. je z njim.
Živeti pomeni imeti rad in biti sopotnik, biti za druge in z drugimi. Tudi apostoli niso tega razumeli takoj. Njim se je Jezus po vstajenju razodel vsaj trikrat, šele nato so dojeli. Nam se razodeva pri vsaki sveti maši. Kolikokrat bi raje šli kam drugam, kolikokrat smo šli drugam, lovili svoje ribe in ničesar ujeli? Kolikokrat je Jezus prišel za nami in stal čisto blizu? Dvesto komolcev, ki jih omenja evangelist, ni veliko – okrog sto metrov, malo več kot sto korakov. Če na taki razdalji ni mogoče prepoznati nekoga po obrazu ali z očmi, ga je mogoče po znamenju, kretnji, z uvidom in s srcem.
Blagoslov Vsemogočnega Boga Očeta in Sina in Svetega Duha naj pride na vas, z vami vedno ostane in se po vas širi – vedno znova. Amen.
Zapisal Luka Tul