Jezus – to večkrat vidimo v evangelijih – osebno nagovarja, se osebno sreča, si vzame čas za pogovor na štiri oči. Še danes lahko rečemo, da tak pristop najbolj nagovarja, najbolj prepriča. Jakobov vodnjak je verjetno res preglobok, da bi kar tako prišli do vode v njem. Prepričan pa sem, da je še en vodnjak, ki je zelo globok: človek sam, njegovo srce. Jezus res želi seči tudi in predvsem tja. Kako težko je kdaj nam samim seči vase, v lastno srce, in zajeti živo vodo, ki – kot pravi Jezus – teče v večno življenje in dokončno odžeja.
Velikokrat Boga iščemo na nebu zgoraj ali v globini spodaj. Zelo daleč znamo iti, da bi ga srečali. Toda Bog prihaja blizu. Samarijanko je srečal tako, da je prišel prav do njenega mesta, na kraj, kamor je vsakodnevno prihajala. Toda Bog prihaja ne samo h globokim vodnjakom, kot je Jakobov, temveč hoče priti tja, kjer je najtežje zajeti vodo: k človeku, v njegovem srcu. Samarijanka je bila – kot bi rekli danes – zakompleksana in travmatizirana zaradi slabih izkušenj z ljudmi, ki so ali naj bi ji bili najbližje, prav pri srcu: njeni možje. Petkrat ni šlo dobro in tudi šestič ne kaže bolje. In nato sreča sedmega, ki – za razliko od ljudi – ne skriva in se ne skriva.
Jezus ne želi raniti ali se iti skrivalnic, temveč objeti in odpreti srce. Želi, da v od ran okamenelem srcu začne teži voda, ki teče v življenje, voda, ki omogoča življenje. Na nek način Jezus predstavi novo, drugačno, pravo poroko. Tako, ki ni zaprta vase ali polna nepredelanih bolečin, tako, ki se ravno zaradi lastne krhkosti in ranjenosti odpre za njega, »ki bo vse oznanil«, vse zacelil, vse ozdravil, in nato tudi ljudem. Kajti samo tako lahko preživi: naslanjajoč se na Boga in v srečanju z ljudmi. Velikokrat se zgodi, da – kot v Samarijankinem primeru – ljudje vse o vseh vemo in ničesar ne izboljšamo in se sprijaznimo s svojim žalostnim stanjem. Ko pa se Bog dotakne srca in v njem odpre studenec žive vode, presežemo in odvržemo vse, zaradi česar smo se oddaljili od njega in od ljudi.
Da, Boga lahko srečamo povsod in najdemo ga lahko najbliže sebi. Prav zato ga lahko molimo v duhu in resnici, kjer koli se nahajamo in v katerem koli stanju smo. Bog nas bo počakal prav tam in prosil, da mu naredimo uslugo: mu damo sebe, iz srca, in nato še drugim povemo, naj pridejo se veselit k izviru žive, čiste vode. Kdor je namreč čist v srcu, ga bo gledal iz oči v oči in ne bo več žejen postane vode raznih človeških spletk, stranpoti, »javnih skrivnosti« in podobnega.
Blagoslov Vsemogočnega Boga Očeta in Sina in Svetega Duha naj pride na vas, z vami vedno ostane in se po vas širi. Amen.
Zapisal Luka Tul