Če krivdo valimo na druge in jih imamo za grešne kozle, se krivda ne zmanjša. Kvečjemu hočemo s tem sebe opravičiti ali rešiti iz neprijetnega stanja, v katerem smo se znašli. Tak vzorec človeštvo pozna od samega začetka svojega obstoja. Jezus pa ne išče v ljudeh krivcev ali grešnih kozlov, temveč spodbuja k poboljšanju, k spreobrnjenju, k ozdravitvi človekove notranjosti, od koder prihajajo – kot slišimo drugje v evangeliju – misli in nagibi in kjer se rodijo dejanja.
Kazen in nesreča nas lahko doleti – kot pravi Jezus danes (Lk 13,1-9) – ker smo dolžniki in grešniki, ker delamo neumnost in napake ter s tem povzročamo škodo in gorje. A greh in dolg, ki si ga človek nakoplje, je mogoče zmanjšati, celo odpraviti. Spreobrnjenje prinaša odpuščanje, spreobrnjenje gane celo samega Boga, da se grešnikov bolj veseli kot pravičnih, skesanih in najdenih bolj kot tistih, ki se niso izgubili.
Po drugi strani pa lahko rečemo, da si ne moremo pripisovati krivde. To velja zlasti za tisto, na kar nimamo vpliva in česar ne moremo spremeniti. Lahko pa si pripisujemo odgovornost. Če že nismo »krivi«, da se je nekaj zgodilo, ali da je nekaj takšno, kakršno je, pa lahko iz tega nekaj naredimo, izboljšamo, spremenimo, da se slabe stvari ne bi ponovile ali ponavljale. Kakor vinogradnik iz današnjega evangelija, ki ni kriv, da smokva ničesar ne obrodi, se vendar čuti odgovornega in naredi, kar zmore. Vinogradnik, ki je prispodoba za Boga, vloži, kar more, in s tem daje novo možnost. Ne vali krivde na smokvo ali na slabo zemljo, temveč izboljša pogoje za ras, kolikor je to mogoče.
Prestavimo sedaj ta vzorec na nas ljudi. Narediti križ je najlažje, češ, »ni pomoči«. Morda si s tem celo operemo vest, kakor Pilat med montiranim procesom proti Jezusu. Morda res več nimamo rešitev ali idej, kako bi. Morda smo res izčrpali vse možnosti. Še vedno pa lahko pustimo vrata odprta tistemu, ki se je oddaljil ali izgubil, in spodbudimo napredek, ki ga opazimo. Dobra beseda nikoli ni napačna. Mogoče – podobno kot tisti lastnik pričakuje od smokve – tudi sami od ljudi pričakujemo, da bodo pokazali, kar smo vanje vložili, kadar si mi to zamislimo ali želimo. Vinogradnik pa se je smokvi posvetil, kolikor je zmogel, in čakal. Tudi za spreobrnjenje je potreben čas. Ko pa nastopi, smo vsi veseli.
Čeprav ne bo šlo vse, kakor si želimo, čeprav ne bo sadov, kadar jih pričakujemo, čeprav se računi ne bodo izšli, kot si zamišljamo, ne sodimo in ne obsodimo ljudi. Imamo lahko – in prav je tako – svoje mnenje o njihovih besedah in dejanjih, morda jih zaradi besed ali dejanj celo pripeljemo pred sodišče. Toda sodba nad ljudmi pa ni naša. Pustimo Bogu, kar je njegovega, in ne mešajmo ga v vsako nesrečo in vsako neumnost, ki jih doživimo ali smo jim priča.
Blagoslov Vsemogočnega Boga Očeta in Sina in Svetega Duha naj pride na vas, z vami vedno ostane in se po vas širi. Amen.
Zapisal Luka Tul