Spontani pogovori navadno ostanejo v spominu kot lepi dogodki. Ko stečejo, ne merimo časa in kar čudimo se, kako hitro si ljudje pridobimo zaupanje. Radi rečemo, da se takrat čas ustavi, dejansko pa začne po takem doživetju drugače teči. Lepi dogodki nas počasi začnejo spreminjati. Nismo več isti, ko se vrnemo v vsakdanje življenje. Morda lahko celo rečemo, da so bila leta pred in so leta po tistem dogodku. Tak spontan pogovor se je zgodil tudi med Jezusom in Samarijanko.
Srečanje z Jezusom se lahko zgodi kjer koli. Jezus nas namreč nagovori točno tam, kjer smo: v okoliščinah, počutju in stanju, ki jih doživljamo. Važno je, da takrat začutimo, da je pravi čas; važno je, da si takrat vzamemo čas. Takrat smo pomembni v Jezusovih očeh in nobena stvar naj nas takrat ne zmoti. Za Jezusa je važen človek v celoti: njegova preteklost, sedanjost in prihodnost; telo, duša in duh. Jezus spreminja človeka v celoti in stori, da zaživi, dojema in razmišlja drugače kot prej, ko je imel pred očmi samo svoje težave, svojo preteklost in nezaceljene rane.
Če je življenje na tem svetu podobno romanju, potem srečanje z Jezusom odločilno zaznamuje to romanje. Božji otrok, ki roma po tej zemlji, ne roma več samo s telesom. Srečanje z Jezusom stori, da stopi na notranje romanje. Jezus iz gosta in učitelja postane sopotnik. Navadna lakota in žeja se spremenita v lakoto in žejo po smislu in odrešenju. Samarijanka naenkrat gleda drugače na svoje življenje. Če je prej hrepenela po moškem, zdaj hrepeni po odnosu. Še več. Njeni odnosi so ozdravljeni. Pri Jakobovem vodnjaku je srečala nekoga, ki mu velja izročiti samega sebe in svoje življenje. Upam si reči, da se je zanjo takrat zgodila svojevrstna poroka. Ni našla običajnega življenjskega sopotnika, ampak Odrešenika.
Enako se zgodi z vsakim človekom, z vsakim Božjim otrokom.
Srečanje z Jezusom stori, da življenje ni več romanje na določen kraj, ali od točke A do točke B, temveč v odrešenje. Življenje ni več usmerjeno zgolj proti Bogu, ampak postane pot skupaj z Bogom. Bog je hkrati življenjski cilj in pot. Odrešenje se začne že tukaj in sedaj. Žetev in zrelo polje, o katerih govori Jezus, smo mi, ki smo ga srečali in stopili na pot z njim. Apostoli – ki sprva verjetno ne razumejo, kaj želi Jezus povedati, ko govori o žetvi in žanjcu – postanejo ne samo ribiči, ampak tudi žanjci ljudi. Bog je posejal besedo kakor seme in čaka na pravi čas za žetev. Ko ta nastopi, pošlje svoje učence, da v Božjo žitnico spravijo žito, za katero se niso trudili oni, ampak ga je pripravil in mu dajal rast Bog sam. Božje delo je, da živimo in smo Božji otroci, da se naše srce in življenje odpre zanj, da objame njegovo ponudbo in živi po njegovi B/besedi.
Spreobrnjenje in Božje otroštvo se začne tam, kjer človek je. Bog se približa človeku tam, kjer človek je. Bogu je pomemben človek, ne kraj, stanje ali položaj, v katerem človek je. Čas ni več zgolj minevanje, ampak priložnost, da živimo Božje otroštvo in usmerimo svoje življenje v srečno večnost. Bog ni več tujec, oddaljen ali celo nasprotnik, ampak prijatelj. Naša življenjska pot postane njegova in obratno. Naš križ, jarem in breme postanejo njegovi in obratno. Kot bi rekel apostol Pavel, ne živimo več mi, ampak Jezus v nas, za nas in z nami.
Blagoslov Vsemogočnega Boga Očeta in Sina in Svetega Duha naj pride na vas, nad vami vedno ostane in se po vas širi – kjer koli ste. Amen.