Tragične dogodke kot sta prelivanje krvi in podrte stavbe, ljudje hitro uperimo proti vpletenim in celo proti žrtvam, češ, Bog jih je kaznoval, so že kaj narobe naredili. Pri tem pa sami sebe tolažimo in mislimo, da nas ne more doleteti nič podobnega, češ, mi smo »fajn«, pobožni in boljši od drugih. Ker se prelivanje krvi in podiranje stavb še vedno dogajata, se očitno nismo zadosti naučili. Še vedno se poslužujemo nasilja, še vedno zidamo iz slabih materialov ali na neugodnem terenu.
Jezus spričo neprijetnih in tragičnih dogodkov kliče k spreobrnjenju. Če ne spremenimo svojega ravnanja, ne bomo nič boljši; če se ne učimo iz napak, jih bomo ponavljali. Bog nam pošilja znamenja, da bi nas spodbudil k poboljšanju – jih vidimo? Bog nam daje priložnosti, da bi delali dobro – jih izkoristimo? Se izgovarjamo na usodo? Se hočemo izvleči? Valimo krivdo na druge? Se hočemo pokazati samo v dobri luči?
Če smo na zadnja štiri vprašanja odgovorili z »da«, se obnašamo kakor gospodar vinograda iz Jezusove prilike. Nabirali bi sadove in imeli bogato letino, »umazano delo« (gnojenje in okopavanje) pa naj opravijo drugi. Pri tem pa se ne zavedamo, da hitro lahko postanemo nerodovitne fige, ki izčrpavajo zemljo (stvarstvo in ljudi okoli sebe) in se šopirijo z listjem, namesto da bi obrodile še sadove. Hočemo imeti samo dobre rezultate (po možnosti takoj), ne računamo pa na potrebni trud in zalaganje zanje.
Postni čas je podoben okopavanju in gnojenju. Delo na polju ali vrtu zahteva čas in moči, preizkuša našo potrpežljivost in daljnovidnost. Spreobrnjenje pa je kakor črpanje snovi iz obdelane in pognojene zemlje. Oboje je potrebno, da naposled damo dober sad, ki je v veselje Bogu, ker smo ga obrodili in izpolnili svoje poslanstvo, in v korist ljudem, ker smo svoje sposobnosti usmerili v njihovo dobro.
Spreobrnjenje se prav tako ne zgodi čez noč. Gospodar vinograda je čakal tri leta in še za četrto so se pogajali pri njem, vinogradnik pa je vsa ta leta okopaval, gnojil in verjetno tudi trdno upal na letino. Ljudje se ne spremenimo na hitro, v kratkem času. Morajo se zgoditi tudi neprijetne, celo tragične stvari, ki nas prisilijo v drugačno razmišljanje in ravnanje. Morajo miniti leta, celo generacije, da se kaj korenitega spremeni. Izkušnje drugih niso vedno dovolj, moramo jih nabirati tudi sami in jih doživeti na lastni koži. Kako dolgo bo še potrebno čakati? Koliko časa je Bog še pripravljen potrpeti z nami?
Blagoslov Vsemogočnega Boga Očeta in Sina in Svetega Duha naj pride na vas, nad vami vedno ostane in se po vas širi – tudi ko je mučno čakati na sadove. Amen.
Zapisal Luka Tul