Jezusovo javno delovanje, čigar začetek nam opiše današnji evangeljski odlomek (Mt 4,12-23), predstavlja vzpostavitev nebeškega kraljestva na zemlji z besedo (oznanjevanje) in dejanjem (znamenja oz. čudeži). Še več, Jezusovo javno delovanje pomeni začetek novega stvarstva, novega stvarjenja, o katerem nam spregovorijo odlomki prejšnjih dveh nedelj in se začne z Jezusovim krstom in bo dopolnjeno ob njegovem drugem prihodu.
Nebeško kraljestvo pa ne pomeni samo spremembe okoli nas, ne obsega samo pojavov v stvarstvu (nova luč in svetloba, ki zasijeta ljudstvu, ki hodi v temi smrtni senci), temveč tudi spremembe v človeku samem (njegovo spreobrnjenje). Pri nebeškem kraljestvu namreč ne gre zgolj za slišano besedo in videno znamenje, ampak za konkretno in – upam si reči – osebno spremembo pri vsakem od nas. Kakor so ljudje v Jezusovem času bili deležni ozdravljenja in povabila, naj hodijo za njim, tako tudi danes v odnosu z Jezusom in osebni veri vanj je gre samo za poslušanje in gledanje, ampak tudi za doživljanje na lastni koži.
Vse skupaj se začne z malim, skoraj neznatnim in nepomembnim dogodkom nekje v obrobnem delu mogočnega imperija, a se nadaljuje in razvije v nekaj velikega za vse človeštvo. Božji načrt odrešenja se namreč želi dotakniti in se tiče vseh ljudi. Izpolnjevati se začnejo starodavne prerokbe iz Prve zaveze, ki napovedujejo obnovitev in uresničitev Božje zamisli za stvarstvo in zlasti za človeka. Jezus začne oznanjati z besedo in delati znamenja. Ljudje, ki ga srečajo, vstanejo in hodijo, v njih se zgodi sprememba, ki zaznamuje njihovo nadaljnje življenje do te mere, da se le-to korenito spremeni.
Bolniki vstanejo in hodijo, so ozdravljeni in zaživijo življenje in odrešenje. Telesna ozdravitev pomeni celostno spremembo. Vstanejo in hodijo pa ne samo bolniki, ampak tudi telesno zdravi ljudje. Ko namreč Jezus pokliče ribiče, ti vstanejo in hodijo za Jezusom – postanejo njegovi učenci in tisti, ki bodo nebeško kraljestvo razširili po svetu. Sprememba, ki jo srečanje z Jezusom prinese, ni samo zunanja, ampak in predvsem notranja. Gre za spreobrnjenje, spremembo mišljenja in obnašanja.
Vrstice, ki opisujejo te spremembe pri ljudeh, nam govorijo, da je človek še vedno sposoben pozitivne spremembe, spremembe na bolje. Ljudje še vedno zmoremo prepoznati Božji klic, Božji obisk v našem življenju. In to kljub temu, da smo se nekaterih okoliščin že kar navadili, z njimi zaživeli, se z njimi celo sprijaznili. Ljudje smo še vedno zmožni spreobrniti se in zaživeti kot novi ljudje, kot Božji otroci, ki živijo Božji načrt zanje. Čudeži se še vedno dogajajo okoli nas, molitve so še vedno uslišane, še vedno zmoremo prositi in se zahvaliti za Božji poseg v njihovem življenju. Bog še vedno spreminja srca in življenja.
Smo se morda tako navadili svojega življenjskega sloga, da nam je težko izstopiti iz njega? Smo se z njim sprijaznili do te mere, da nam je težko vstati in hoditi, ko nas Jezus pokliče ali celo ozdravi? Smo obupali nad sabo, češ, »ne zmorem več« ali »saj ni tako hudo«? Jezus pa še vedno prihaja, spregovori in dela znamenja. Še vedno je med nami, kadar smo zbrani v njegovem imenu. Še vedno vabi, naj vstanemo in hodimo za njim, še vedno ozdravlja bolezni in odrešuje greha. Še vedno se nebeško kraljestvo uresničuje in raste okoli nas. Ne spreglejmo, ne pustimo, da gre Jezus kar mimo nas. Še vedno velja njegova beseda: »Kajti vsak, kdor prosi, prejme; in kdor išče, najde; in kdor trka, se mu bo odprlo« (Lk 11,10).
Blagoslov Vsemogočnega Boga Očeta in Sina in Svetega Duha naj pride na vas, nad vami vedno ostane in se po vas širi. Amen.
Zapisal Luka Tul