Pričakovanje Odrešenika je bilo takrat, ko je Janez Krstnik oznanjal in krščeval, veliko in to do te mere, da so ga nekateri imeli za Mesijo. Že njegov nastop in življenjski slog sta bila prepričljiva in privlačna. Toda Janez Krstnik ni bil nekdo, ki se obrača po vetru (trs, ki ga veter maje) ali si želi lagodno živeti (mehko oblečen v kraljevski palači). Janezu Krstniku se ni šlo za popularnost, temveč za resnico. On je več kot prerok in – kakor pravi Jezus sam – največji izmed človeških otrok. On namreč oznanja in kaže na nekoga, ki je še večji od njega, a je postal najmanjši, na nekoga, ki se je odpovedal lastni božanskosti in živel kakor človek, da bi rešil človeka tegob v tem življenju in v večnosti.
Ne verjamem, da je Janez Krstnik dvomil v Jezusa, za katerega je sam rekel, da je Jagnje Božje, ki odjemlje greh sveta. Bil je v zaporu in do njega so novice prihajale, kakor pač so. Mislim, da se je Janezu Krstniku – bolj kot kar koli drugega – mudilo, da bi doživel prihod nebeškega kraljestva. Kakor mi, je tudi on bil neučakan in – ker je njegovo življenje bilo odvisno od volje kralja, ki ga je dal zapreti – ni vedel, kaj bo z njim in če bo sploh Jezusa videl pri delu. Če je že pokazal na Odrešenika, si je verjetno želel, da bi se njegovo poslanstvo dopolnilo.
Jezus – v svojem stilu – odgovori sicer posredno, a zelo pomenljivo. Nebeško kraljestvo in Odrešenikovo delovanje na tem svetu, sicer nista podprta s propagando, spreminjata pa življenje ljudi. Ozdravitev gobavih, slepih in gluhih, oznanilo evangelija (vesele novice) ubogim in celo obujanje mrtvih so dela, ki jih zmore samo Bog in so vidna, očitna in nedvoumna. Kdor taka znamenja vidi in se nad njimi spotika, verjetno res še ni dojel ali pa noče dojeti. Nebeško kraljestvo in Odrešenik sam nista neka teorija ali grad v oblakih, temveč oprijemljiva, vidna in slišna stvarnost, ki spremeni človekovo življenje.
Jezus naroči Janezovim učencem, naj mu povejo, kar so videli in slišali. Spodbuja jih k temu, da bi bili priče in pričevalci nebeškega kraljestva in Odrešenikovega prihoda. Na nek način smo torej tudi mi povabljeni k dovzetnosti za Božja znamenja in korenite spremembe v življenju človeka, k temu, da bi imeli oči in ušesa odprte ne samo za čudeže, ki se zgodijo v življenju, ampak za življenje, ki je čudež, znamenje in delo Boga samega. Človekovo življenje kot tako je namreč razodetje in znamenje Božjega delovanja, zato ga je škoda zapraviti in v njem videti samo znamenja minljivosti in priložnost za obračanje po vetru in lagodje. Odkrivajmo Božje sledi, se jih veselimo in povejmo še drugim, kar smo doživeli, videli in slišali, da je Bog naredil za človeka. To so znamenja nebeškega kraljestva, ki se uresničuje v življenju človeka.
Blagoslov Vsemogočnega Boga Očeta in Sina in Svetega Duha naj pride na vas, nad vami vedno ostane in se po vas širi. Amen.
Zapisal Luka Tul