Širši krog Jezusovih učencev prav tako gre v svet in – da ne bo pomote – oznanja Božje kraljestvo. Vsako dejanje, beseda in znamenje naj priča o tem in ne o sposobnostih oznanjevalcev. Da lahko tudi danes zavzamemo tak stil delovanja, je potrebno biti neobremenjen in si ne razbijati glave s tem, kaj vzeti s sabo in kaj pustiti doma. Jezus poskrbi za učence tudi s tega vidika. Naša naloga je namreč oznanjati Božje kraljestvo, ne pa izvajati propagando ali predvajati oglasni program. Preko oznanjevalcev namreč deluje Bog sam, njihova moč je v Bogu, ne v njih samih. Zato ne vlačijo s sabo pol premoženja, ampak se zanesejo na tega, ki jih pošilja.
Za oznanjevalca je temeljnega pomena, da je kakor jagnje med volkovi. Drža oznanjevalca je drugačna od drže, ki jo promovira ta svet. Ta jagnjetova drža je drža tistega, ki se ne zanaša nase, ki je sam po sebi nemočen in nebogljen, krotek in ne ogroža. Jezusovi oznanjevalci naj ne bomo krvoločni volkovi, ki samo plenijo in trgajo, divjajo in uničujejo, tulijo in lajajo. Jagnje se ne zanaša nase, nimam lastne moči. Jezusov učenec ima toliko moči, kolikor se zanese na Jezusa in njegovo moč.
Jezus je tisti, ki daje oblast in mandat. On je tisti, ki želi priti in prebivati, ozdravljati in postaviti na noge. Učenec pripravlja pot in dela, kar mu zaupa Jezus. Ko pride učenec v hišo, najprej zaželi, da bi Božji mir našel mesto v tisti hiši in da bi se ljudje odprli za Božje kraljestvo. Jezusov učenec se ne sekira, če ga ne sprejmejo. Ne prinaša sebe v tisto hišo, ampak – morda se že preveč ponavljam – Božje kraljestvo. Če ga kdo sprejme, naj ne odkloni gostoljubnosti, saj gostitelj ni sprejel (samo) njega, ampak Jezusa. Če pa ga kdo ne sprejme, naj ga ne pošlje v tri krasne ali ga prekolne. Učenec ni sodnik, ni večji od tistega, ki ga pošilja. Učenec nima pooblastila za godrnjanje in izobčenje.
Učenec se, končno, veseli, da je Božji otrok in da ga bo naposled Bog sprejel k sebi. Uspeh na tem svetu ni zagotovljen in ni zanesljiv, zato ni razlog za veselje, kot si ga predstavlja in ga prinaša Jezus. Učenec je vesel, da si je pridobil Božje zaupanje, ne pa morebitnega vidnega uspeha. Zasluge niso njegove, saj ne dela v svojem imenu. Tudi to je znamenje neobremenjenosti. Če ne najde živeža in strehe nad glavo na enem kraju ali pri eni hiši, se bo to morda zgodilo pri drugje. Če učenec nima pričakovanj in ni kakor volk, ki čaka v zasedi, ne bo preračunljiv in razočaran. Če se obnaša krotko, se ga nihče ne bo ustrašil in bo z njim ravnal drugače kot z navadnim potujočim prodajalcem, ki ponuja to ali ono in se mu gre za čim večji zaslužek.
Jezusov učenec se veseli, kadar je všeč Bogu, veseli se, da je všeč Bogu. Samo takrat ima mirno vest. Samo takrat so njegova dejanja in besede na pravem mestu in ob pravem času. Jezusov učenec se veseli, da je izpolnil nalogo, ki mu jo zaupa Bog. Jezusov učenec se veseli, da je misijonar in ne odpravnik poslov. Jezusov učenec ne šteje, ampak zaupa in se veseli vsakega koraka, ki ga drugi naredijo proti Božjemu kraljestvu.
Blagoslov Vsemogočnega Boga Očeta in Sina in Svetega Duha naj pride na vas, nad vami vedno ostane in se po vas širi – za to ste poslani. Amen.
Zapisal Luka Tul