Jezus daje dvainsedemdeseterim učencem, ki jih v parih pošlje, kamor bi sam rad šel, napotke za njihovo poslanstvo. Če bi lahko povzeli, kar Jezus reče, bi lahko rekli: Ne skrbite, Bog dela preko vas. Njihova naloga je zanesti se nanj in »pripraviti teren«, oznaniti, da je Božje kraljestvo blizu in, posredno, da se v Jezusovi osebi dejansko naseljuje med nami.
Navadno smo, kadar gremo na pot, zaskrbljeni s tem, kako bomo prišli cilj, kaj potrebujemo po poti in kakšna bo pot. Jezus s svojimi napotki pove, da naj ne skrbimo za sredstva, opremo in zaščito. Tudi ne na to, če nas kdo ne sprejme. Obenem nas s tem uči zaupati v Božje delovanje. Kot rečeno, na tem svetu je Bog na delu, mi smo njegovo orodje. Vse, kar potrebujemo, bo Bog priskrbel: dal bo nekoga, ki nas bo sprejel in nam postregel.
Ozdravljanja bolnikov, izganjanje hudih duhov in druga znamenja, ki so učence spremljala, so Božje delo. So sicer zagotovilo, da prav delamo, a niso naša zasluga. Mi tega ne zmoremo sami od sebe. So razlog za veselje, toda veseliti se moramo tega, da smo Božji in zapisani za nebesa. Če je to naše veselje, nam vse drugo ne bo predstavljalo težav: ne zavrnitev s strani ljudi, ne to, da nimamo ničesar s seboj.
Morda za koga zveni grozilno, da nas Jezus pošilja kot jagnjeta med volkove, ali drugače povedano, kot z glavo na krožniku v klavnico. Toda – ne pozabimo – Bog je tisti, ki želi priti, kamor gremo mi. Bog se želi pokazati takšnega, kot naj bi bili mi: nenasilni, nevsiljivi, hvaležni in zastonjski. Bogu nič ne vzame, če ga kdo sprejme ali ne sprejme, se pa pozna pri človeku, ki to stori oz. ne stori. Naša naloga je oznaniti, da se je približalo Božje kraljestvo, vse ostalo bo Bog naredil.
Blagoslov Vsemogočnega Boga Očeta in Sina in Svetega Duha naj pride na vas, z vami vedno ostane in se po vas širi – povsod, kamor boste šli. Amen.
Zapisal Luka Tul