V današnjem evangeljskem odlomku (Mt 18,21-35) se me je dotaknila Jezusova beseda, da naj svojemu bližnjemu odpustimo »iz srca«. Zamahniti z roko, pozabiti, prebroditi ali odpustiti s stisnjenimi zobmi in zaradi ljubega miru je nekaj, odpustiti iz srca pa je več in temeljiteje kot to. Kje se ustavimo? Priznam, da se moje odpuščanje iz srca velikokrat kar vleče oz. ne pride kar takoj na vrsto. Ni lahko krotiti samega sebe, če te nekaj prizadene.
Odpuščanje namreč ni na mero, ni stvar statistike in ni zgolj dejstvo ali formalnost. Odpuščanje namreč prekine verigo grehov, ki jih storimo drug drugemu in proti Bogu. Gre torej za plemenit in dragocen sad Božje veličine in naklonjenosti, je Božja drža, ki pa jo zmore razviti tudi človek, človek, ki se oklene Boga in mu sledi ter mu tako postaja podoben v svojem obnašanju. Ta pot pa je lahko dolga in lahko postane celo življenjsko delo. Ko pa se zgodi, dosti lažje živimo in dihamo. Menim, da dobro vemo, kako osvobajajoče je slišati besede odpuščanja.
Odpuščanje ni na mero, toda – podobno kot apostol Peter – imamo ljudje zelo radi natančna navodila, točne podatke in dorečene obrazce. Celo odpuščanje bi radi obravnavali kot nekaj administrativnega, računovodskega, formalnega in – kot že omenjeno – statističnega. A odpuščanje ni take vrste dejanje. Odpuščanje je drža, je slog, je način obnašanja. Morda tudi apostol Peter (gotovo pa zadolženi, oproščeni in hudobni služabnik) tega ni vedel oz. ni zmogel.
Če dobro pomislimo, smo tudi mi v istem položaju kot tisti služabnik, ki svojega gospodarja prosi za odpis deset tisoč talentov težkega dolga, te nedosegljive vsote, ki je – itak – nismo zmožni poplačati. Sami od sebe in s tem, kar imamo, ne zmoremo poplačati svojega zavoženega življenja, ozdraveti od lastne grešnosti in ne grešiti več. Ne gre. Nemogoče. Samo odpuščanje nam to omogoča. Samo odpis dolgov to naredi. Konec koncev za to in zato molimo v očenašu: odpusti nam naše dolgé.
Če pa še malo dobro pomislimo, smo – podobno kot zadolženi, oproščeni in hudobni služabnik – tudi mi pozabljivi. Pozabimo, preprosto nam gre iz glave, da nam je bil odpuščen življenjski dolg. Pozabimo, da smo bili deležni tako velikega daru. Iz glave nam gre, kar se je zgodilo pri svetem krstu in pri sveti spovedi. Ne vemo več, da nismo več vezani na logiko upnik – plačnik, izterjevalec – dolžnik. Krstna voda in beseda odpuščanja sta to odpravili. Zadolženi, oproščeni in hudobni služabnik se znese nad svojega bližnjega in ga davi zaradi neprimerno manjšega in povsem odplačljivega dolga.
Kako težko tudi mi odpišemo svoje dolgove: zanemarljive, majhne in take, da se ni vredno z njimi ubadati. Kako hitro smo dosledni, ko nam drugi mora kaj odplačati, kako hitro smo »dosledni«, ko moramo mi sami kaj odplačati, in, kot da ni zadosti, kako hitro tožarimo drug drugega. Jezusova beseda je nedvoumna: »Tako bo tudi moj nebeški Oče stóril z vami, če vsak iz srca ne odpustí svojemu bratu« (Mt 18,35). Nalezimo se Božje drže odpuščanja iz srca, zavzemimo jo v tem življenju, rastimo v njej.
Blagoslov Vsemogočnega Boga Očeta in Sina in Svetega Duha naj pride na vas, z vami vedno ostane in se po vas širi. Amen.
Zapisal Luka Tul