Ob branju današnjega evangelija (Jn 14,15-21) se mi poraja samo ena prošnja: Da bi videli. Pri tej prošnji ne mislim samo na to, da ne bi bili slepi ali slabovidni, kratkovidni ali nasploh z dioptrijo. Prosim predvsem, da se ne bi pretvarjali, da vidimo. To pa potegne za sabo še eno stvar: Da ne bi prehitro bili prepričani, da imamo prav in da nam je vse jasno, da poznamo stvari in imamo v žepu rešitev.
Prosimo za Svetega Duha, da bi videli prav, kakor želi Bog za nas.
Oče bo poslal, kakor pravi Jezus danes, Svetega Duha na svet, na nas ljudi, na svoje vernike, kadar smo – po zgledu apostolov in Marije, njegove matere – zbrani v molitvi in prošnji v Jezusovem imenu. Tudi oni niso kar takoj videli, se pravi, dojeli, bili pogumni, oznanjevali itd. Ko pa so prejeli Svetega Duha, jih ni bilo več strah. Šele v moči Svetega Duha se je – kot radi rečemo – rodila Cerkev, ki vabi k spreobrnjenju, oznanja Božjo besedo in podeljuje zakramente.
Na svetu namreč ni samo osirotelosti, laži, kraje, umorov in goljufije. Na svetu ni samo zla, težav in nadlog. Brez Svetega Duha bi verjetno težko videli dlje od tega, o čemer se najglasneje govori. V moči Svetega Duha zmoremo videti dobro okoli sebe, v bližnjemu in, ne nazadnje, dobre darove, ki so od Boga. Sveti Duh nam razodeva resnico, ki je edina, ki osvobaja strahu in greha. Še več: potopi nas v Jezusa, v Boga, dela nas eno z njim in nas prepoji, prešinja in navdihuje.
Ne, ne gre za trans, zadetost ali celo nirvano. Ne bomo pogoltnjeni ali odpihnjeni v neko neznano, bolj ali manj otipljivo razsežnost ali stanje, temveč bomo ohranili svojo istovetnost in enkratnost. Ne bomo mrtvi, ampak živi. V odnosu z Jezusom ne gre za beg od sveta in resničnosti, v katerih živimo. Tudi ne gre za beg od nesreč, stisk in vsega zla. Jezus ne obljublja lahkih rešitev. Daje nam pa moč v nadlogi, stiski in grehu, da bi iz njih lažje izšli, osmislili svoje življenje in – kot smo na začetku prosili – videli, kakor gleda Bog.
Bog nas namreč ljubi in naredi vse, da bi mu odprli vrata svojega življenja. Ohranimo pozorne oči (telesne in duhovne) za vsa njegova dela. Imejmo ga radi tudi mi. Z izpolnjevanjem zapovedi tudi pokažemo, da ga res ljubimo. Ljubezen je res taka, da je ni mogoče videti. Vidimo pa lahko dela storjena iz ljubezni. Svetega Duha – poosebljene Božje ljubezni – res ne moremo videti, vidimo pa lahko njegove sadove, njegove »simptome«: »Ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blágost, dobrotljivost, zvestoba, krotkost, samoobvladanje« (Gal 5,22-23). Nalezimo se Svetega Duha, nalezimo se ljubezni do Boga in videli bomo, da brez njega ne moremo prav videti, prav delati, prav govoriti, se prav odločati in prav moliti. Brez njega ne moremo ničesar.
Blagoslov Vsemogočnega Boga Očeta in Sina in Svetega Duha naj pride na vas, z vami vedno ostane in se po vas širi. Amen.
Zapisal Luka Tul