Že z desetimi Božjimi zapovedmi – če jih znamo povedati – imam težave, ko jih je treba izpolnjevati dosledno. Kaj šele z vsemi drugimi predpisi v postavi, ki jih je – če se ne motim – 638, in vsemi preroškimi izreki. Že poznati in našteti vse je podvig. Jezus vsega tega ne odpravlja, temveč postavi na drugačno raven. Raven izpolnjevanja postave in prerokov pri pismoukih in farizejih ni dovolj. Jezus postavi drugačno letvico za vstop v nebeško kraljestvo.
Pri vsem trudu in izpolnjevanju postave in prerokov pa ne padimo v skušnjavo, da bi (si) jih razlagali po svoje. Jezus pozori na to, preden jih nadgradi. Predvsem pa imejmo pred očmi, da jih tudi sam izpolnjuje oz. da se na njem izpolnijo. Zato je samo Jezus tisti, ki lahko reče: »Jaz pa vam pravim.« Kdo izmed nas namreč lahko reče, da je izpolnil vso postavo in preroke? Kdo izmed nas lahko reče, da jih je dal ali poslal? Postavo je namreč dal Bog in preroke je prav tako on poslal za nas. Na nas je to, da izpolnjujemo in učimo. Spet smo pri našem zgledu in preroški vlogi, spet smo pri tem, da delamo in govorimo, kar je Bogu všeč, se pravi, da delamo dobra dela.
V današnjem odlomku (Mt 5,17-37) Jezusa slišimo, da dopolni sledeče zapovedi: Ne ubijaj, ne prešuštvuj, daj ločitveni list in ne prisegaj po krivem. Naj se danes osredotočim na prvo od njih: Ne ubijaj.
Po Jezusovih besedah se ubijanje ne začne takrat, ko nekdo nekoga usmrti, ali se nekdo drogira, temveč že z jezo in grdo besedo. Kaj vse izrečemo nekomu, kadar se nanj jezimo, ne bi našteval, saj s tem privoščimo vse mogoče, samo dobrega ne, in imamo svojega bližnjega za vse mogoče, samo za človeka ne. Zapomnimo si: Grda beseda ne kliče blagoslova, temveč prekletstvo. Če pa nekoga prekolnemo, se ne čudimo, če mu v življenju ne bo šlo dobro. Pazimo na svoje besede, saj imajo moč. Ne izgovarjajmo se pri tem, da se svojega grdega govorjenja ne zavedamo in da so v slovenščini vse psovke uvožene itd. Dobra beseda pa vedno najde dobro mesto in kliče blagoslov.
Če pa na nekoga kličemo blagoslov in mu govorimo dobre besede, ga ne bomo niti želeli usmrtiti, kaj šele, da bi iskali razloge, izgovore in razne razlage o tem, kdaj je kaj umor in kdaj ni, kdaj je nekdo že oz. še človeško bitje in kdaj ne. Življenje je nedotakljivo že v besedi, kaj šele v dejanju. Kdaj pa je nekomu dano živeti, ni naša stvar, ampak je dar, zato smo življenje dolžni varovati. Življenje je dar in ne pravica ali definicija. Nismo (si) ga sami dali, zato z njim in v njem ne počnimo, kar se nam v nekem trenutku zazdi prav.
Blagoslov Vsemogočnega Boga Očeta in Sina in Svetega Duha naj pride na vas, nad vami vedno ostane se po vam širi – v besedi in dejanju. Amen.
Zapisal Luka Tul