Božje kraljestvo ni beg od sveta ali ideal(izira)na izvedba sveta. Vanj se prikrade tudi neprijazni in vsiljivi sovražnik. Prav tako ni vzporedna ali navidezna resničnost. Bogu se ne mudi in svojih posegov v svetu ne naredi na vrat na nos ali nepremišljeno. Bog je gospodar časa – zato si ga vzame kolikor in kakor želi. Božje kraljestvo je prisotno na tem svetu, je zasejano kot gorčično seme in vmešano kot kvas v ta svet in se kaže na nevsiljiv način.
Ne podlezimo skušnjavi, da bi Božje kraljestvo uresničevali po človeško. Ne podlezimo skušnjavi perfekcionizma in puritanizma. Na tem svetu je vedno prisotno oboje: dobro in zlo, pšenica in ljuljka, pravični in krivični, sveti in grešni. Največkrat s(m)o to iste osebe. Sodba nad zlim pa je Božja in se bo zgodila, kadar bo za to napočil čas. Dokler smo na tem svetu ne bomo porazili zla, ne bomo se enkrat za vedno rešili grešnosti, ne bomo dokončno odpravili vsega hudega in krivičnega. To zmore samo Bog. Pošilja ali dopušča pa zlo in greh, da bi spoznali, kaj je Božje, in se z Božjo pomočjo oklepali dobrega.
Morda se tudi nam kdaj mudi kot tistim služabnikom, ki bi radi ljuljko pulili sproti in tvegali škodo na pšenici. Kot so to storili oni, poslušajmo Boga, kaj ima reči. Prinesimo najprej pred Boga, kar nosimo v sebi, in pustimo, da on usmerja prihodnost. Je res, da moramo paziti na svojih njivah in vrtovih, da se plevel ne razraste med krompirjem in solato, a pšenico bi gotovo poškodovali, če bi iz njene srede hoteli odpraviti ves plevel.
Kot rečeno, Božja pristojnost je, da sodi med dobrim in zlim in zlo dokončno porazi. V ognjeno peč bo ljuljka vržena, ko bo Bog to določil in ne prej. Žetev bo na vrsti, ko bo Bog poslal angele in ne prej. Ljuljko se bo šele takrat ločilo od pšenice, ko bo Bog to hotel. Tudi zlo se mora dokončno pokazati in v polni meri. Do takrat pa imamo mi, ki smo še na tem svetu, priložnost, da na njivah naših src in življenj ne pustimo, da bi Neprijazni po mili volji sejal ljuljko in bi se greh vsiljeval v naše misli, besede in dejanja ali jih celo preraščal. Spoštujmo Božje znake za nevarnost, bodimo pozorni na njegova obvestila in ravnajmo se po njegovih odredbah.
Konec koncev imamo priložnost, da Bog iz našega življenja sproti odpravlja greh in s tem ljuljko. V zakramentu sprave se to zgodi. Tudi to je Božje delo. Pri zakramentu sprave namreč Boga prosimo za odpuščanje in njegov dar je, da so nam grehi odpuščeni. To ni naša zasluga. Zato naj ne zmanjka hvaležnosti, da Bog v nas in na svetu okoli nas gnete svoj kvas in daje rast gorčičnemu zrnu. Bodimo veseli dobrega vsakdanjega kruha, ki nam ga Bog daje in za katerega prosimo v očenašu. Bodimo veseli, da lahko nudimo zavetje in toplino tistim, ki jo iščejo.
Blagoslov Vsemogočnega Boga Očeta in Sina in Svetega Duha naj pride na vas, z vami vedno ostane in se po vas širi in razrašča. Amen.
Zapisal Luka Tul