»Da, dobroto hočem in ne klavne daritve, spoznanja Boga bolj kakor žgalne daritve« (Oz 6,6). Tako nas uči prerok Ozej. Na te njegove besede sem se spomnil, ko sem premleval današnji evangeljski odlomek. Jezus noče, da izgorimo, ampak da ga spoznamo. Kako sprejmemo Jezusa v lastni hiši in vsakdanjem življenju? Kako se obnašamo, ko nas obišče in vstopi?
Pa bom povedal malo drugače. Ko sem bil še majhen, sem se drugače obnašal, ko je kdo prišel na obisk. »Pokaži, kaj znaš« ni manjkal. In vedno se mi je lepo zdelo, če me je kdo poslušal in jemal resno. Ob morebitni pohvali pa so se sploh zasvetile oči. Otroci so oz. smo pač taki. Ko nekdo pride, mu pokažeš, kar imaš in kar znaš. Hočemo narediti vtis in vzbuditi dobro mnenje. Še danes se zgodi, da se želijo ljudje (ne samo otroci) izkazati, ko pridem kam na obisk: pospravljena hiša, izbrana hrana, lepo obnašanje in še kaj. Skratka: kot da je prišel najmanj škof k hiši. A vedno se zgodi, da želi kdo pokazati, kaj dejansko zna. Navadno mu to tudi uspe. Če pa pride na vrsto še voden ogled, pa se sploh vsem lepo zdi.
Jezus ni takšen obiskovalec. Kot razberemo iz vrstic evangelija, noče, da nanj naredimo vtis mi, temveč želi on pustiti sled v nas. Ni on tisti, ki naj bi poslušal in bil postrežen, temveč mi. Jezus ni prišel, »da bi mu stregli, ampak da bi stregel« (Mr 10,45). Pred njim se ni potrebno obnašati kot otrok, ki želi pokazati, kaj zna ali ima. Tudi ne bomo uslišani zaradi naših mnogih in velikih besed. Ko Jezus pride na obisk, želi predvsem dati. Pri sveti maši ni nič drugače. Želi, da slišimo, kar nam ima povedati, in sprejmemo, kar nam ponuja. Če že moramo mi kaj dati njemu, je to odprta glava – s tem ne mislim na zehanje, ampak na naše možgane, naš način razmišljanja, naše predstave, naše dojemanje.
Jezus noče, da zapademo v lastne predstave o njem in o tem, kako se obnašati pred njim. Noče, da pri našem ustvarjalnem delu in razmišljanju pozabimo na poslušanje in dojemanje njegovega pogleda, njegove besede in njegove ponudbe. Noče, da smo taki otroci, ki zgolj pokažejo, kaj znajo, ko kdo pride na obisk, sicer pa ni veliko od njih. Povedano z besedami današnjega evangelij: Noče, da smo zgolj Marta, ampak tudi Marija. Ko Jezus pride na obisk, noče deloholikov in dramskih igralcev, tudi ne pasivnih poslušalcev in zbirateljskih sledilcev, ampak vernike.
Biti Jezusov vernik pomeni zlasti prepoznati ga in jemati ga resno, narediti, kar zmoremo, in pustiti, da Jezus sam naredi, kar zmore. Moli in delaj – ne samo eno, ampak oboje. Marta in Marija sta dve plati iste medalje, sta dve dopolnjujoči lastnosti človeka. Ne pozabimo in ne zanemarimo nobene od njiju. S tem, kar sami znamo, mislimo, gledamo ali hočemo, si damo veliko dela in morda nam je to v veliko veselje. Pri tem pa sprejmimo tudi tisto, kar Jezus zna, misli, gleda in hoče, da ne omagamo v lastni imenitnosti. Zlasti pa ne zakrivajmo svojih pomanjkljivosti ali napak s preusmerjanjem pozornosti na pomanjkljivosti ali napake drugih. Ne pozabimo na tisti boljši del: biti pri Gospodovih nogah in poslušati njegovo besedo.
Blagoslov Vsemogočnega Boga Očeta in Sina in Svetega Duha naj pride na vas, nad vami vedno ostane in se po vas širi. Amen.
Zapisal Luka Tul