Pri današnjem odlomku iz evangelija po Mateju (Mt 21,28-32) preseneti odgovor drugega sina na očetovo povabilo. Njegov »grem, gospod« ni najbolj sinovski odgovor. Morda pa je tak, da se očeta čim prej reši. Kakor koli. Oba povabljena sta sinova, a drugi se ne obnaša kot sin, kvečjemu kot najemnik ali sezonski delavec. Očitno so že v Jezusovem času poznali razvajene otroke, ki jim ni več kot toliko mar za to, kar so prejeli od staršev, nonotov in drugih prednikov.
Po drugi strani pa je res, da drugi sin pozna »pravilni odgovor« na očetovo vprašanje, a se vse skupaj ustavi pri tem odgovoru. Koliko šteje dana beseda ali obljuba? Blaženi Anton Martin je rekel, da »mož beseda več velja kot kup zlata«. Kateri kolega duhovnik mi kdaj potoži, da med pripravami na sveti krst ali sveti zakon starši otroka oz. zaročenci vse obljubijo, a da je iz tega bolj malo. Pa tudi kakšen veroučenec se najde, ki do prejema zakramenta svete birme vse obljubi, a je potem iz tega bolj malo. Kruta resničnost, na katero je, žal, potrebno računati.
Včasih si mislim: Mar ne bi bilo bolj pošteno, da bi ničesar ne obljubili in vseeno živeli po veri, kolikor zmoremo, kot pa vse obljubili in se obljube ne držali? Saj nikjer ne piše, pri kateri starosti naj se kateri zakrament prejme. Pa me takoj nato prešine misel: Moja dolžnost je sejati in ne žeti, sadove bo pobral kdo drugi, kakor sem tudi sam pobiral sadove predhodnikov. Sem morda premalo zaupljiv do zaupanega občestva? Se ne obnašam tako kot oče iz Jezusove prilike? Oče, ki je razsipen in poln zaupanja?
Če se vrnemo k drugemu sinu, tistemu, ki pozna »pravilni odgovor«, a se po njem ne ravna. Tudi veliki duhovniki in starešine ljudstva, katerim Jezus govori to priliko o očetu in dveh sinovih, so poznali – upam si reči – vse »pravilne odgovore«, a se je stvar zanje pri tem končala. Roko na srce: Kolikokrat tudi mi sami – govorim tudi sebi – vemo »pravilni odgovor«, a se stvar s tem konča? Teorijo (pravilne odgovore in navodila iz obrednika in katekizma recimo) že še poznamo, praksa pa… je druga zgodba. Kolikokrat smo nedosledni? Kolikokrat povemo tisto, kar nekdo rad sliši, ne pa resnice?
Nato pa se pojavi kakšen Janez Krstnik, ali kdo namesto njega, ki nas vendarle spomni na krepost doslednosti in zvestobe. Ga poslušamo? Zmoremo jemati resno tistega, ki nam pove po resnici in malo nastavi motorko na korenino drevesa naših grehov? »S tistim župnikom pa se nič ne da zmenit’,« nergamo in poiščemo drugega, ki je bolj »ljudski«, bolj »prijazen« in »odprt«. Z vsem spoštovanjem in občudovanjem seveda do tistih duhovnikov, ki ljudem verjamejo, jim zaupajo, so nato izigrani, pa vseeno ne zaprejo svojih vrat – največkrat taistim ljudem.
Navzemimo se vsaj tiste drže, ki jo ima prvi sin: tisti, ki se je naprej protivil in upiral očetu, ki ni hotel iti delat, a se je potem premislil in vseeno šel. Če pa se nalezemo tiste, ki jo je imel Božji Sin – kapo dol!
Blagoslov Vsemogočnega Boga Očeta in Sina in Svetega Duha naj pride na vas, z vami vedno ostane in se po vas širi. Amen.
Zapisal Luka Tul