Zadnje besede si navadno zapomnimo, saj povzemajo življenje nekega človeka in so kot popotnica ali življenjsko vodilo za tiste, ki jih slišijo. Zadnje besede so kot pečat. Že od Rimljanov dalje poznamo izrek »In cauda venenum – Strup je v repu«. Kar pride na koncu, je najmočnejše, najpomembnejše. Jezusove besede iz današnjega evangelija (Jn 17,20-26) so njegove zadnje pred trpljenjem, smrtjo in vstajenjem. Sledi njihova izpolnitev, sledijo dejanja, ki jih potrjujejo.
Nekoč sem slišal, da je življenje kot govor: Ni važno, kje in kako začneš, važno je, kje in kako končaš. Si povedal vse? Si končal prehitro? Si »nakladal«? Je ostalo še kaj neizrečenega ali nedorečenega? V pismu Hebrejcem med drugim piše, da naj pri voditeljih gledamo konec njihovega življenja in posnemamo njihovo vero (prim. Heb 13,7).
Jezusove zadnje besede so prošnja, da bi bili vsi eno. Eno z njim in Očetom ter eno med seboj, kakor sta on in Oče eno. Kako sta Jezus in Oče eno? »Kdor vidi mene, vidi Očeta,« pravi Jezus. Sin je torej vidna podoba nevidnega Očeta: kar govori, dela in je eden, govori, dela in je tudi drugi. Prestavimo ta vzorec na nas, ki smo tudi poklicani k taki enosti. To pomeni, da če nekdo sreča in govori z enim od nas, je isto, kot bi srečal in govoril z nekom drugim. Imeti iste misli, iste vrednote, delati enako in govoriti enako, je izziv že med sorodniki, znanci in prijatelji, kaj šele med ljudmi, ki se ne poznajo.
Toda Jezus prosi ravno za tako enost v načinu življenja in delovanja. Iskati, kar nas druži, kar imamo skupnega, kar nas povezuje, in to negovati, je izziv. Različni pogledi na svet, različne ideje, mišljenja in značaji so nekaj, kar lahko vodi v razprtije, celo vojne, toda med tistimi, ki so Jezusovi, naj to ne zmaga, naj to ne bo razlog ali izgovor za razkole in sovraštva. Konec koncev, ko prejemamo sveto obhajilo, skupaj molimo in poslušamo njegovo besedo, ko prejmemo sveti krst in druge zakramente, gradimo Kristusovo telo, duhovno zgradbo, ki temelji na Kristusu. Če en kamen ne stoji na svojem mestu ali manjka, je to vidno in se pozna pri zgradbi. Če en del telesa ne deluje, boli ali celo manjka, se pozna po vsem telesu.
Razdeljenost kristjanov je v spotiko in daje slab zgled. Razkoli med nami bolijo Kristusa, ki je trpel, umrl, vstal za vse in vsem zaslužil odpuščanje grehov. Kot bi ga še naprej križali in si delili njegova oblačila. Da, vsak del telesa je poseben in ima svoje značilnosti, a samo skupaj z drugimi sestavlja eno telo, ki deluje in živi.
Blagoslov Vsemogočnega Boga Očeta in Sina in Svetega Duha naj pride na vas, z vami vedno ostane in se po vas širi. Amen.
Zapisal Luka Tul