Odlomek iz današnjega evangelija (Jn 17,11-19) spada v Jezusovo molitev za njegove učence. Jezus to molitev moli, ko se od njih poslavlja pred svojim trpljenjem in smrtjo. Tako takrat, kot tudi pred prihodom Svetega Duha so učenci bili zbegani, prestrašeni in niso dojeli, kaj, kako in zakaj se mora zgoditi. Počutili so se same in brez oporne točke. Jezus je še med njimi, a ga kmalu ne bo, Tolažnik pa še mora priti. Neka praznina je zavladala in z njo negotovost, kajti osebni odnos in osebni stik veliko pomenita človeku.
Vsak odhod in slovo sta podobna smrti. Oseba, ki odide, ni več telesno z nami. V srcu in v spominu sicer še vedno, a nanjo se ne moremo tako obračati, kot če bi bila med nami tudi telesno. Nekaj časa traja, da se znova navadimo na okoliščine in se v njih sami znajdemo. Jezus pravi svojim učencem pred vnebohodom, da je zanje dobro, da on odide od njih. Zanje je dobro, da zaživijo sami in nadaljujejo, kar je Jezus z njimi in v njih začel. Samostojnost je spočetka težek, a nujen korak v življenju.
Biti učenec in naslednik karizmatične ali zelo pomembne osebe, ki nas je zaznamovala, je težko. Apostoli niso Jezus in gotovo se brez njegove pomoči ne bi znašli. Tudi mi se počutimo zbegane, ko pomembna ali draga oseba odide ali umre. Ne znamo delati kakor ona in nekaj časa potrebujemo, da premagamo strah in negotovost. Jezus to ve za svoje učence, tudi za nas ne nazadnje. Z njim se sicer srečujemo v molitvi in zakramentih, a nato je treba oditi v svet in iz srečanja živeti.
Apostolom po Jezusovem vnebohodu in nam po koncu svete maše ni vedno lahko pričevati in živeti kot Jezusovi sledilci. Zavedamo se, da zmoremo samo do neke mere, Jezus pa bi to veliko bolje naredil. V Jezusovi družbi najdemo notranji mir in moč, stvarnost, v kateri smo in živimo, pa je veliko bolj zahtevna. Prav zato Jezus prosi za svoje učence, prav zato Jezus prosi za nas. Ne pusti nas samih in želi, da tudi mi ne zapustimo njega zaradi vseh prilik in neprilik, ki jih doživimo. Tudi on se je na križu počutil samega, a je do konca zaupal, ostal povezan z Očetom in mu izročil svojega duha. Pošilja nam Svetega Duha, ki je Tolažnik in Pomočnik, kakor ga je poslal apostolom, da bi ostali povezani med sabo in z njim.
Blagoslov Vsemogočnega Boga Očeta in Sina in Svetega Duha naj pride na vas, z vami vedno ostane in se po vas širi. Amen.
Zapisal Luka Tul