Jezusova postava – prejšnjo nedeljo smo slišali blagre, danes njihovo nadaljevanje (Lk 6,27-38) – je zahtevna za ljudi. Biti dober in usmiljen, celo zastonjski, do tistih, ki ti strežejo po življenju ali te izkoriščajo, ni preprosta stvar. Vemo, da ko nekdo »pogrunta sistem«, ga začne izkoriščati v svoj prid. Res je, da smo ustvarjeni po Božji podobi in da se trudimo za to podobnost, a kako pogosto nam uspeva biti takšni, kot nam govori Jezus prejšnjo nedeljo in danes v evangeliju? Kakor koli. Bog nam zaupa tako nalogo, tako vlogo na svetu. To pomeni, da zmoremo – z njegovo pomočjo in, če že ne v človeka, z zaupanjem vanj. Danes se toliko poudarja spoštovanje do drugačnosti in različnosti. Bodimo drugačni in različni tudi na ta način.
Morda se komu poraja vprašanje, če se – sploh v današnjih časih – splača biti zastonjski. Po eni strani je res, da je dobrota pogosto izkoriščana, po drugi pa je dobrota tudi razumna in – podobno kot ljubezen – se ne pusti izigravati. Nam zmanjka zaupanja v ljudi, ki jih ne poznamo in nas česa prosijo? Zaupati poznanim in zanesljivim ljudem, ki so po možnosti še radodarni, ni težko in ni težavno.
Na začetku tega nagovora smo omenili podobnost Bogu, ki se jo trudimo živeti. Pravzaprav nam to postavo podarja nekdo, ki tako že dela, ne samo govori. Tako vlogo nam zaupa nekdo, ki je v svojem bistvu takšen. Pomislimo, kaj vse smo prejeli od Boga zastonj in ne samo, da nam ni treba, ampak celo ne moremo vrniti. Lahko pa tako uporabljamo, kakor bi on sam. Konec koncev: Si želimo, da bi Bog bil do nas zastonjski in usmiljen? Bodimo taki – začenši z malim in vsakdanjim. Mar Boga obravnavamo kot našega dolžnika? Smo mu kaj prej dali, da bi lahko od njega terjali? Kvečjemu bi se lahko zgodilo obratno, pa se ne.
Bog želi ne samo, da smo zastonjski in usmiljeni, ampak tudi, da smo radi zastonjski in usmiljeni. Ne zato, ker je pač treba, ampak ker z veseljem tako delamo, ker je to nam lastna drža. Čeprav smo si nakopali dolgove v obliki grehov, nam jih je ravno v zastonjski daritvi svojega Sina odpustil. Jezus je – tudi o tem smo že slišali – oklical sveto leto s svojim poslanstvom, ki ga je dopolnil s svojim trpljenjem, smrtjo ni vstajenjem. Tudi mi letos obhajamo sveto leto, v katerem smo poklicani k odpisu kakšnega dolga iz preteklosti, kakšne zamere iz davnih dni, kakšne krivice, za katero niti ne vemo več, kdaj in zakaj se nam je zgodila.
Blagoslov Vsemogočnega Boga Očeta in Sina in Svetega Duha naj pride na vas, z vami vedno ostane in se po vas širi. Amen.
Zapisal Luka Tul