Zadnje vrstice današnjega evangelija (Lk 11,1-13) dajejo pomemben nauk: Prositi Očeta za Svetega Duha je isto kot prositi očeta za hrano: temeljno, osnovno, nujno. In Oče nam ga bo dal. Oče, ki je dober in radodaren. Če smo mi ljudje hudobni in grešni in kljub temu znamo dati svojim otrokom dobre stvari, nas Oče v tej drži še prekaša.
Oče se ne samo pusti prositi, ampak komaj čaka, da mu »težimo« in rotimo. Ne vem, če lahko kdo od nas našteje koga, ki mu sredi noči lahko potrka na vrata in ga česa prosi. Verjetno morata res biti dobra prijatelja. Navadno imamo ljudje glede prošenj do ljudi veliko obzirnosti in zadržkov, celo zavor. Velikokrat se naveličamo prositi. Če se ljudje utrudimo prositi ali naveličamo poslušati prošnje, se Bog ne naveliča in ne utrudi. Do njega lahko pridemo kadarkoli in kjerkoli. On bo zaznal našo potrebo in nam dal, kar potrebujemo.
Prosimo torej Očeta za Svetega Duha – kjerkoli in kadarkoli – in dam ga bo dal. Ve, da ga potrebujemo. Sveti Duh je kot hrana: brez nje ne preživimo in ne moremo delovati (govoriti, misliti, delati). Sveti Duh »drži gor« našo vero in vso Cerkev. Brez njega bi Cerkve ne bilo več, že dolgo ne. Ljudje smo hudobni in grešni in dajemo kvečjemu najbližjim nekaj dobrega. V Svetem Duhu pa zmoremo preseči običajne okvirje in sprejeti za svoje vse, ki so se znašli v stiski in potrebi.
Sveti Duh je pravzaprav Božja vladavina v stvarstvu. Njegova navzočnost uresničuje, gradi in vzdržuje Božji načrt za nas. Če se prepustimo Svetemu Duhu, bomo delali, kakor je Bogu všeč. Naše poti bodo postale Božje poti do človeka. V Svetem Duhu bomo postali dobri in radodarni na Božji način; drug drugemu bomo pokazali, kako je Bog dober in radodaren do nas.
Blagoslov Vsemogočnega Boga Očeta in Sina in Svetega Duha naj pride na vas, z vami vedno ostane in se po vas širi – na vseh poteh. Amen.
Zapisal Luka Tul