Apostola Filip in Andrej na eni strani in tisti deček s hlebi in ribama na drugi sta načina, kako pristopiti pred Jezusa, ki ve, kaj bo storil. Prva drža odraža človekovo sposobnost, moč in željo po tem, da si sam pomaga in tako reši težave, stiske in nadloge, v katerih se je znašel sam in družba, v kateri živi. Druga drža pa je drža razpoložljivosti: Kar imam, dam pred Jezusa, in on bo naredil svoje. Na oba načina je mogoče reševati zagate, odpraviti lakoto, bolezni in druge tegobe. Na oba načina je mogoče rešiti svet in človeštvo vsega hudega.
Toda prvi način se precej hitro sooči s pomanjkljivostmi in nemočjo človeških velikopoteznih načrtov. Nismo Bog, ki zmore že z besedo, kaj šele z dejanjem, ustvariti in spreminjati stvarstvo. Pomislimo na lastne sanje in načrte, ki jih imamo v življenju. Prej ali slej se ustrašimo, ko naletimo na prevelik izziv. Kljub vsemu obilju, v katerem živimo (dvesto denarijev ne nazadnje ni tako majhna vsota), je naloga prezahtevna za nas. Nismo Bog. Ne moremo sami rešiti sveta in sebi pomiriti vesti. Samoodrešenje in vsemogočnost človeka sta utopiji, pa naj imamo še toliko virov na voljo.
Drugi pristop se človeške majhnosti zaveda. Človek je nebogljen in sam ne zmore veliko. Speči pet hlebov in uloviti dve ribi ne nazadnje ne vzame ne vem koliko moči in ne zahteva veliko domišljije od človeka. A točno tak je človek pred velikimi izzivi (sanjami in načrti), ki si jih zastavi: nedorasel in nezadosten. A ravno ta dečkova drža nas uči reševanja sveta in človeka: Naredi, kar zmoreš, in to prinesi pred Boga, kajti on že ve, kaj bo storil.
Po Jezusovi velikonočni daritvi je Bog že odrešil svet in človeka. Mi se lahko temu približujemo, ne moremo pa tega izvesti. Velikonočno daritev za ves svet zmore samo Bog, samo Jezus. Naredimo tisto, kar zmoremo, pa naj se zdi še tako malo napram vsemu svetu, in prinesimo to in sami sebe pred Boga. In on bo izpeljal do konca.
Konkretno: Pandemije novega koronavirusa človeštvo samo očitno ne more odpraviti. A če dobro pomislimo, obstajajo tri stvari, ki jih vsak zmore narediti in ne zahtevajo veliko napora in domišljije: nositi obrazno masko čez usta in nos, redno umivati si roke in vzdrževati primerno razdaljo. Prav nič kompliciranega ali zahtevnega. Potreben in odločilen pa je še drugi korak: stopiti pred Boga in se mu izročiti. In on bo dal moč, da bomo to zmogli, osmislil naše napore in žrtve in vse skupaj izpeljal do konca.
Čeprav ničkolikokrat živim logiko dveh apostolov, si želim postati tisti deček s hlebi in ribama. Želim si dati več prostora Bogu in pustiti, da bi on delal in dajal rast temu, kar delam, govorim in mislim. Naj se ne ustrašim poti, ki je pred mano, da se dečkovemu vzoru vsaj približam, če ga že ne dosežem.
Blagoslov Vsemogočnega Boga Očeta in Sina in Svetega Duha naj pride na vas, nad vami vedno ostane in se po vas širi. Amen.
Zapisal Luka Tul