»Kdor ne sprejme ene pohvale, pričakuje še eno.« Ta pregovor in Jezusove besede nas učijo prav sprejemati pohvalo in zahvalo. Če prav je res, da ni potrebno zahvaliti se nekomu, ki opravi svojo dolžnost, je še kako lepo, če na tak ali drugačen način izrazimo svojo hvaležnost tudi za stvari, ki se zdijo običajne ali celo samoumevne. Čeprav bo odgovor na to podoben besedam iz evangelija o nekoristnih služabnikih, je iz njih mogoče razbrati zadovoljstvo, občutek lastne vrednosti in pozitivno samopodobo, kot bi rekli psihologi.
Če nekdo nekaj rad naredi, niti ne bo pričakoval zahvale. Ne bo preračunljivi in ne bo laskal, zato da bi bil deležen lepih besed pohvale. Če ima nekdo vero veliko kot gorčično zrno, ne bo potreboval več, ker bo že s tem premikal gore in presajal murve v morje. Zrno skriva v sebi velik potencial. Je kakor koncentrat, ki daje veliki količini neke snovi svoj pečat. Koncentrat na nek način »premakne« tisto obilico snovi, katere del postane, v svojo smer.
Svet verjetno ne bo kar tako hvaležen tistim, ki v moči vere premikajo gore in v morje presajal murve. Kvečjemu bi bili deležni kritike okoljevarstvenikov, češ da uničujejo naravno ravnovesje nekega ekosistema. Svet ne bo hvaležen in ne bo cenil vere. Če nekdo svojo vero živi dosledno, osebno in jasno, je velikokrat deležen oznake »skrajnež« ali »fanatik«. Veliko bolj privlačne so »mehke« oblike vere, se pravi, v razredčeni obliki (priložnostno, za velike praznike, ob posebnih dogodkih), v razvodeneli obliki (kadar in kolikor mi je všeč, mi koristi ali se lepo sliši) ali v potuhnjeni obliki (skrivaj, da ne bi kdo česa mislil ali napačno razumel). Nikakor pa ne v koncentrirani in jasni.
Vera se največkrat in najjasneje kaže v malih stvareh, skoraj dobesedno v obliki gorčičnih zrn in jagod rožnega venca. A se ta mala zrna in jagode spričo pomembnih in velikih dogodkov nedvoumno pokažejo: kot bi se razrasle v mogočno drevo, goro premaknile ali murvo presadile v morje. Vera se hrani z zrni in jagodami Božje besede, zakramentov, molitve in dobrih del in se pokaže v odločilnih trenutkih. Morda bo kdaj kdo hvaležen za molitveno podporo, za trdno vero in nezlomljivo upanje. Morda bo kdo rekel celo »hvala« za molitveno podporo. A to je naša dolžnost. Nekoristni smo, saj stvari vodi in usmerja Bog, kakor mu je všeč – mi zaupamo vanj v svoji majhnosti in vsakdanjosti, v zrnih ali jagodah vere, upanja in ljubezni.
Blagoslov Vsemogočnega Boga Očeta in Sina in Svetega Duha naj pride na vas, nad vami vedno ostane in se po vas širi. Amen.
Zapisal Luka Tul