Iz odlomka današnje nedelje (Mt 4,1-11) je med drugim razvidno, da skušnjavec dobro pozna Sveto pismo. Še več. S tem ko ga navaja, vzame iz njega, kar mu je všeč, in hoče to kar najbolje prodati. Skušnjavec je zelo premeten in ve več od ljudi. Njegovo spoznanje presega človeško. Toda z besedilo Svetega pisma hoče, tako rekoč, opravičiti svoje delovanje in ga predstaviti, kot da ni z njim nič narobe. Še več. Prepričati hoče, da je popolnoma na mestu.
Veliko bolj kot skušnjavčeva premetenost mi je všeč dejstvo, da Bog ve eno več od hudiča. Sveto pismo namreč ni orodje za opravičevanje lastnih dejanj (najprej nekaj naredim, nato iščem opravičilo), ampak je podlaga in navdih za življenje po Božji zamisli. Sveto pismo tudi ne moremo gledati ozko in izključujoče, temveč kot besedilo, ki celostno opiše odnos med Bogom in človekom ter človeka samega.
Ena od pomembnih smernic za človeka sploh, ki jo srečamo v današnjem odlomku, so Jezusove besede: »Gospoda, svojega Boga, moli in njemu samemu služi:« To pomeni, med drugim, da v svoji molitvi in sploh odnosu z Bogom, Boga ne postavimo v vlogo nekoga, ki nam služi, ustreže našim željam in muham. Jezus nam daje zgled sina, ki ni in noče postati razvajen. Sveti Duh ga namenoma vodi v puščavo, kjer Jezus ostane štirideset dni in prav toliko noči. Puščava – če gledamo Sveto pismo – je kraj Božjega razodetja, hkrati pa je neprijazen kraj, v katerem mora človek dobro vedeti, kako se znajti, da bo preživel. Puščava ni za razvajene.
Če želimo tudi mi v puščavah (stiskah, preizkušnjah, odpovedih, zahtevnih okoliščinah) našega življenja znati eno več od skušnjavca, se oprimimo Jezusa. On je naša hrana, moč in zgled za potovanje skozi vsako življenjsko puščavo. Tudi v njej namreč lahko služimo Bogu in se – ko jo prehodimo – izkažemo kot njegovi otroci.
Blagoslov Vsemogočnega Boga Očeta in Sina in Svetega Duha naj pride na vas, z vami vedno ostane in se po vas širi. Amen.
Zapisal Luka Tul