Ob branju današnjega evangeljskega odlomka (Lk 4,1-13) o skušnjavah v puščavi, bi bilo kar običajno kaj reči o hudem duhu. Zdi se namreč, da je, poleg Jezusa, glavni nastopajoči. Rado pa se zgodi, da pozabimo na še enega nastopajočega, ki pa je odločilen pri vseh teh skušnjavah: Svetega Duha. Brez njega vprašanje, kaj in kako bi se ti prizori odvili. Zanesti se nanj in delati v njegovi moči je odločilno.
Jezus je bil, kot pravi evangelist takoj na začetku današnjega odlomka, poln Svetega Duha in taisti Duh ga vodi v puščavo, kjer potem hudi duh dela svoje. Nova zaveza, zlasti Apostolska dela, je polna prizorov, kjer je jasno, da Sveti Duh dela, odloča in vodi dogajanje. Zato se zdi primerno, da na današnjo nedeljo in na začetku postnega časa nekaj povemo o Svetem Duhu.
V besedilih Prve zaveze sicer ni tako izrecno ali tako pogosto omenjen s tem imenom, a že v njih vidimo, da Bog ali Božji duh prebuja, spodbuja in navdihuje očake, preroke, sodnike in kralje. Brez njega ne bi govorili in delali, kot so, in stvari se ne bi odvile, kot so se. Lahko torej rečemo, da Sveti Duh vodi in usmerja, preko njega se uresničuje, kar si Bog zamišlja za svoje ljudstvo.
Iz spisov Nove zaveze izvemo še nekaj stvari. Predvsem to, da Sveti Duh deluje na vabilo. Kdor ga kliče, kdor zanj prosi, ga je deležen in bo v njegovi moči delal. To zagotavlja sam Jezus. Podobno kot pri Jezusu, se tudi mi srečamo s skušnjavami, preizkušnjami, stiskami in drugimi neprilikami. Kakor Jezusa, lahko – na povabilo – tudi nas skozi vse to vodi Sveti Duh. Pri krstu smo bili krščeni tudi v imenu Svetega Duha in smo tako z njim zaznamovani. Na Svetega Duha se torej lahko vedno zanesemo, da nam bo stal ob strani in bo naš zagovornik. Samo vabiti ga je treba, sam od sebe se ne bo silil.
V moči Svetega Duha so – kot že omenjeno – apostoli in drugi učenci molili, oznanjali evangelij, ozdravljali bolne, izganjali hude duhove in podeljevali zakramente Cerkve. Kljub raznolikosti darov in tudi neslutenim preobratom (pa tudi zablodam) v teku dogodkov, je eden in isti Duh, ki od samega začetka in tudi danes vodi Cerkev. Brez njega bi – prepričan sem – Cerkev propadla v prvih dvajsetih letih svojega obstoja. Brez njega bi se spričo različnosti ne mogli zediniti. Brez njega bi vsak težil v svojo smer in delal na lastno pest. Tako pa se ne bi uresničevala Božja, temveč naša volja. Kadar pa človeška volja prevlada nad Božjo, se stvari ne končajo dobro.
Naj bo Sveti Duh naš voditelj skozi ta postni čas, naj nas napolnjuje on, ki dela vse živo in živahno ter Bogu všečno. Polnimo se z njim, pustimo se voditi, da bodo vse mogoče puščave v našem življenju postale kraji srečanja z Bogom in priložnosti za premagovanje skušnjav hudega duha.
Blagoslov Vsemogočnega Boga Očeta in Sina in Svetega Duha naj pride na vas, z vami vedno ostane in se po vas širi. Amen.
Zapisal Luka Tul