Postni čas je v Cerkvi namenjen tudi pripravi na sveti krst. Tisti, ki smo ga že prejeli, pa lahko izkoristimo priložnost, da osvežimo spomin na milost, ki jo sveti krst prinaša, ter kaj pomeni biti krščeni in živeti iz svetega krsta. Evangeliji letošnjih postnih nedelj so namenjeni prav temu. Naj bo tudi letošnji postni čas blagoslovljen, da se bomo dobro pripravili na naš največji praznik, na praznik Jezusovega vstajenja od mrtvih. Srečno pot!
V postnem času in pri odločitvi za hojo za Kristusom je zelo pomembno, da vodstvo prepustimo Svetemu Duhu. On nas vodi – kakor je Jezusa – po poti svetosti skozi vse prigode (tudi preko nezgod) v življenje, ki je Bogu všeč in ga bomo v polnosti živeli v večnosti. Radi se obračajmo k Božjemu Duhu, prosimo za njegove darove in navdih, da bomo slišali, kaj Bog od nas želi, da delamo, govorimo in mislimo ter pričujemo. Brez pomoči Svetega Duha ne bomo prav prehodili postnega časa, ne bomo se mogli odločiti za najboljšo smer in ne bomo pravočasno videli znamenj, ki nas vodijo.
Jezusa je v in skozi puščavo vodil Sveti Duh. V soočenju s hudim duhom se je pokazalo, kaj pomeni biti Božji Sin ter kakšna je Božja predstava o tem in kakšna je skušnjavčeva. Nam to soočenje pripoveduje o tem, kako živeti Božje otroštvo, kako biti Božji otroci.
Hudič Jezusa skuša tako, da vsakič začenja: »Če si Božji Sin,« in hoče vsiliti svojo predstavo, svojo vizijo o Božjem sinovstvu. Tudi nam – z vsakim zapeljevanjem v greh – želi vsiliti svojo logiko, svoj pogled. Z vsakim grešnim dejanjem nasedemo njegovi ponudbi in se s tem oddaljimo od Božje zamisli za naše življenje. Vsako hudičevo zapeljevanje je – tako kot pri Jezusu – priložnost, da se pokaže, da smo Božji otroci, takšni, kot si nas Bog želi. Jezus je s svojimi odzivi na skušnjave razodel, kakšen je Božji otrok. Pojdimo po vrsti.
Jezus na prvo skušnjavo odgovori: »Človek ne živi samo od kruha, ampak od vsake besede, ki prihaja iz Božjih ust.« Božji otrok torej ne živi samo od hrane za želodec in za telo. Pomanjkanje, lakota in revščina so hude težave, a Božji otrok ne živi samo od materialnih dobrin in telesne hrane. Za njegovo življenje je zelo pomembno, kar mu ponuja in podarja Bog, se pravi, duhovne dobrine. Če z otipljivimi dobrinami ravnamo tako, kot si je Bog zamislil in nas preko svojega Sina uči, potem bomo znali živeti tako v obilju, kot v pomanjkanju, saj bomo živeli tudi od duhovne hrane, od Božje besede, od molitve, zakramentov in drugih milostnih darov, ki jih bomo deležni.
»Ne preizkušaj Gospoda, svojega Boga!« je drugi Jezusov odgovor na hudičevo skušnjavo. Lahko bi rekli tudi: »Ne izsiljuj, ne ukazuj, ne sodi Gospoda, svojega Boga.« Bog namreč ne daje čarobne palice in ne ponuja lahkih rešitev, pa tudi ne daje potuhe. Slepa vera je zelo nevarna drža pri človeku. Bog namreč noče, da bi silili v težave in nevarnosti in pri tem slepo verovali, da nas bo »čarobno« rešil. Če si Božji otrok, še ne pomeni, da se ti ne more zgoditi nič hudega, da te ne doletijo težave in nesreče, tragedije in razočaranja. Lahko pa z Božjo pomočjo skoznje lažje prideš in si tako močnejši v zaupanju v Božjo previdnost, njegovo voljo in načrt zate. Kogar ima Bog rad, ga vzgaja, ne pa razvaja.
Poglejmo še tretji Jezusov odgovor na hudičevo skušnjavo: »Gospoda, svojega Boga, moli, in njemu samemu služi!« Božji otrok ne hrepeni po oblasti, po moči, po vplivu na druge, bližnjih noče zavajati, se nad njimi izživljati, ali jih celo zlorabljati, svojega položaja ne uporablja drugim v škodo in samo sebi v korist. Božji otrok zaupa v Božjo moč v lastni nemoči in tudi spričo lastne moči. Kadar hudič ponuja vsemogočnost, Božji otrok dobro ve, da samo Bog zmore vse, on sam pa ne. Zato izbere služenje, ne pa oblasti; moli Boga, hudiča pa podi od sebe.
Blagoslov Vsemogočnega Boga Očeta in Sina in Svetega Duha naj pride na vas, nad vami vedno ostane in se po vas širi. Amen.