Človek nekako ostane v krču, ko ga doletijo stiske, nesreče in druge neprijetnosti. Ko se porušijo (dobesedno) stvari, ki jih zida, vanje vlaga in se nanje zanese, se človek znajde v nebogljenem položaju. Tak položaj je dober razlog za obup in črne misli, morda celo neslutena dejanja. Ko nastopijo katastrofe (tako osebne, kot naravne ali od človeka povzročene), občutimo svojo majhnost in odvisnost od drugih. Kdo so ti drugi, na katere računamo?
Čas, ki ga živimo, je poln negotovosti. Rušijo se nekateri temelji reda, vojn je vedno več in vedno bližje nam so, pa tudi neslutene in nenadne naravne nesreče se kar vrstijo. Več kot dobri razlogi za beg od stvarnost in za obup, za krč, sklonjeno glavo in črnogledost. Preprosto nismo vajeni česa takega. Kot bi se razvadili oz. navadili na »komotnost«, na lagodje, ki ga napredek človeške družbe ponuja in reklamira. In vendar: Nekaj se mora končati, da se lahko nekaj novega začne. Nekaj mora miniti, da nastane nekaj novega. Nekaj se mora sesuti, da lahko zraste nekaj novega. Kar je piškavo in pokvarjeno, mora dati prostor, se umakniti nečemu boljšemu in zanesljivejšemu. To je nekako naravni red stvari. Ne morejo človeški umotvori trajati v nedogled. So pač človeški in imajo rok trajanja. Narava pa itak nikoli ne oprosti.
Znamenja, ki jih Jezus omenja, pravzaprav niso – upam si reči – znamenja konca, temveč prehoda in novega začetka. Da, katastrofe in stiske se bodo zgodile, a to niso znamenja konca človeštva. Jezus jasno pove, da se odrešenje približuje, ko se bo vse to dogajalo. Katastrofe in stiske so – po Jezusovih besedah – priložnost, da dvignemo glavo, se zravnamo iz krča in ne izgubimo cilja, proti kateremu smo usmerjeni: stati pred Sinom človekovim, srečati se osebno z Jezusom, v katerega verujemo.
Gre, ne nazadnje, za preizkus naših gotovosti. Kdor se naslanja na človeško in minljivo, bo razočaran. Kdor pa se zanese na Božje in čaka Jezusov prihod, ne bo razočaran. Njegova beseda – slišali smo pred dvema tednoma – ne bo prešla, njegove obljube se bodo izpolnile. Verujemo to? Je vera v Boga tista, v moči katere dvignemo glavo in se vzravnamo, ko nas doleti neljub dogodek ali stiska, in gremo naprej? Se spomnimo na Božjo besedo, ko čutimo nemoč in nebogljenost?
Jezus ponuja popolnoma drugo smer, odpira čisto drug pogled in postavi v novo luč vse nesreče in stiske, ki nas doletijo. Sprejmimo jih. Če je kdo, na katerega se lahko zanesemo, je prav Jezus. On je pravi Bog, ki ne mine, on je pravi človek, ki nam je blizu vedno in povsod.
Blagoslov Vsemogočnega Boga Očeta in Sina in Svetega Duha naj pride na vas, z vami vedno ostane in se po vas širi. Amen.
Zapisal Luka Tul