Gospodov drugi prihod ni grožnja, tudi ne sredstvo za ustrahovanje, temveč razodetje – polno razodetje Boga v stvarstvu. Takrat bodo vsi spoznali, kdo in kakšen je Bog. Takrat se bo razkrilo, da je bil človek zvest v tem, kar mu je bilo zaupano. Nekateri se tega bojijo, ker so iskali izgovore za greh namesto priložnosti za dobroto. Kdor torej dela dobro in ni preračunljiv, ne išče svojih koristi, ampak ima rad Boga in bližnjega ter dela, kar mu Bog zaupa, se nima česa bati.
Po besedah današnjega odlomka iz evangelija po Marku (13,33-37), je vse, kar imamo v tem življenju, znamenje Božjega zaupanja. Vse, kar imamo, je dar, ki ga Bog sam zaupa človeku. Kar imamo, je Božje, ne naše. Ob njegovem drugem prihodu mu bomo vse ponovno izročili. Ker pa ne vemo, »kdaj pride čas« tega drugega prihoda, je potrebna čuječnost. Jezus večkrat pove o svojem drugem prihodu, da pride nenapovedano in nepričakovano.
V čem je torej čuječnost? Kaj pomeni biti čuječi? Predvsem biti zvest in skrben. Čuječnost je, po besedah iz evangelija, nasprotje brezbrižnosti, lakomnosti in svojeglavosti. Je nasprotje prestavljanja Božjega obiska v neko nedorečeno in daljno prihodnost, ki je, tako si mislimo, itak ne bomo nikoli doživeli. Tako razmišljanje pa potegne za sabo ravno prej omenjene brezbrižnost, lakomnost in svojeglavost. Takih pa ne preseneti samo tat, ampak vsak, ki pride na obisk. Taki se počutijo ogrožene in zatirane, če se jim govori o prihodnosti, skrbnosti in zvestobi.
V današnjem evangeljskem odlomku je čuječnost utelešena v vlogi vratarja – tistega pri vstopu v hišo. Jezus svojim učencem naroča, naj bodo taki. Kristjan je torej po svoji vlogi in službi kot vratar. On je tisti, ki zadrži pred vrati ali spusti skoznje. Vratar je pozoren na dogajanje in opozarja druge, ki so v hiši na morebitno bližajočo se nevarnost, ali pa na pomemben dogodek kot je gospodarjev ali drugi pomemben obisk. Kristjanu je torej zaupano, da zasluti, ne samo, kako se je treba v danem trenutku odločiti, ampak tudi kdaj je trenutek odločitve. Kristjan ne samo, da se odloči za Boga in njegove zapovedi, ampak tudi ve, kdaj napoči tisti milosten trenutek Božjega obiskanja in razodetja.
Jezus je, če si sposodimo besede današnjega evangelija, telesno odšel od nas. Kdaj pride spet, ne vemo. Zato je nujno biti čuječ, pozoren, z očmi in ušesi na pecljih. Tako ne bomo prespali in zamudili Božjega obiskanja.
Blagoslov Vsemogočnega Boga Očeta in Sina in Svetega Duha naj pride na vas, z vami vedno ostane in se po vas širi. Amen.
Zapisal Luka Tul