Ljudje smo zelo prilagodljiva bitja, celo najbolj izmed vseh na naši zemlji. Tudi neugodne okoliščine, v katerih živimo, znamo hitro premostiti in najti rešitev zanje. Skratka: naučimo se živeti z njimi. Pri vsem tem pa se hitro znajdemo v pasti, ko rečemo, da obvladamo, smo vsemu kos, nimamo več težav itd. Spričo tega namreč otopimo, se delamo, kot da nevarnosti ni več in niti ne slutimo, da se lahko nenadoma znova prikrade. In ko se, se ne samo razblinijo naše predstave, ampak tudi dobesedno podre svet, v katerem živimo. Ni kaj, če hoče zrasti nekaj novega, se mora nekaj tudi podreti.
Jezus svari pred otopelostjo. V Noetovih dneh niso ničesar slutili. Vse je teklo, kot vedno teče, a Noe je bil pozoren in je slišal Boga, ki mu je povedal, kaj naj stori. Kljub vsej normalnosti je Božje opozorilo in ponujeno rešitev vzel resno. Na nesrečo, ki je nesluteno prišla, je bil pripravljen. Morda se sliši kruto, a tako pač je: Bog je naredil selekcijo. Kar je bilo slabega, je moralo prenehati; kar je bilo grešnega, se je moralo podreti. Samo tako je lahko znova zraslo nekaj dobrega.
Na začetku adventnega časa, ko je noč dolga in dnevna svetloba prej poide, smo prižgali prvo svečo na adventnem vencu. V času, ki neprestano teče, smo postavili mejnik, oporno točko. V »normalnosti« smo dali prostor Bogu, da lahko vstopi vanjo in nas usmeri proti sebi. Sredi sveta, ki neprestano ustvarja potrebe, jih želi hitro zadovoljiti in s tem človeka nesluteno razvaja, smo se odločili za pričakovanje. Odločili smo se za držo pripravljenosti in sprotne priprave na Gospodov prihod, kajti biti vedno pripravljen na Gospodov prihod, pomeni sproti vzdrževati zvezo z njim in mu vsak dan dati prostor.
Adventni venec ima takrat smisel, ko se ob njem vzdržuje zvezo z Gospodom, ki prihaja in želi najti prostor v nas. Adventni venec ni zgolj okras na mizi ali kje drugje, ampak je kakor družabno omrežje. Ob njem lahko ne samo pošljemo Bogu svoje sporočilo, ampak tudi dobimo kakšnega od Boga. Kakor sproti gledamo ali nas omrežje kar samo opozori, da smo dobili sporočilo, tako bodimo pozorni na Božja sporočila. Kakor znamo običajna sporočila pokazati tudi drugim, delimo med seboj tudi Božja sporočila. Prijavimo se ob pomoči adventnega venca na Božji kanal, sledimo mu, vklopimo opozorilni zvonček in bomo »up-to-date«, pripravljeni za srečanje z Bogom, ki nas želi najti vedno pripravljene.
Jezus ni povedal, kdaj bo prišel in na kakšen način. To ni izgovor za otopelost in razvajenost, ampak razlog in spodbuda za vzdrževanje zveze z njim. Noe je bil v svojem času na zvezi in je Božji poseg dočakal pripravljen. Posnemajmo ga. Prižgana sveča na adventnem vencu naj bo znamenje naše povezanosti, pripravljenosti in pričakovanja. Sproti, vsak dan si vzemimo nekaj časa in v molitvi skupaj poslušajmo Božja sporočila. Veliko jih imamo že zapisanih v Svetem pismu. Pomagajmo si z njimi in še lažje bomo zaznali še kakšno.
Blagoslov Vsemogočnega Boga Očeta in Sina in Svetega Duha naj pride na vas, nad vami vedno ostane in se po vas širi – vsak dan sproti. Amen.
Zapisal Luka Tul