Čeprav je samo Sin človekov šel v nebesa, ker od tam tudi prihaja, lahko tja pridemo tudi ljudje. Če smo njegovi, če se ga držimo, mu sledimo, poslušamo in živimo po njegovih besedah. Verjetno so to že znane stvari. Toda včasih se zdi, da je to težko. Naš križ je včasih prezahteven. Razočarani smo nad Bogom, ki dovoli stvari, ki si jih ne želimo. Razočarani smo nad ljudmi, ki delajo, kar ni prav. Z vsem tem so se (morda) že ukvarjali v času Prve zaveze, ko so sledili 638-im zapovedim. Čeprav je Jezus vse te predpise skrčil v novo zapoved ljubezni, se tudi posnemanje Jezusa zdi vse prej kot preprosto. »Kaj in kako bi delal Jezus na našem mestu,« se morda sprašujemo.
In vendar je – kakor slišimo danes v evangeliju (Jn 3,13-17) – priti v nebesa precej preprosto. Kakor so Izraelci, ki so v puščavi zaradi greha umirali od kačjih pikov, samo pogledali v bronasto kačo in ozdraveli, tako je dovolj pogledati v Sina človekovega povzdignjenega na križ. Sina človekovega, ki je vzel naše grehe nase – kot vemo – in na križu umrl. Dovolj je ozreti se vanj, ki ozdravlja vsako rano.
Bog namreč svet ljubi, Bog ljudi – ustvarjene po svoji podobi – ljubi.
Zato je poslal Sina v smrt. Svet bo – slišali smo – po njem zveličan ne pa obsojen, kot bi si mogoče zaslužil. Da, mogoče računamo na sodbo in obsodbo in nas je zaradi tega strah. Iz strahu pa človek ne veruje več v Boga, ki obsoja.
Za Nikodema je verjetno vse to bilo šokantno. Ali pa preveč lepo, da bi bilo res. In vendar se tako zgodi. Če je Prva zaveza polna zapovedi in nalaga človeku, kaj vse mora narediti, da bi si zaslužil priti k Bogu, nam Sin človekov na sebi razodene, kaj vse je Bog pripravljen storiti in kaj vse je storil za grešnega človeka. Mogoče si človek tudi danes želi vse storiti kar sam. Mogoče se danes – spričo vsega, kar zmoremo in imamo – obnašamo prav tako.
In križa se bojimo, se ga izogibamo, morda bežimo od njega. Ko občutimo križ, smo negotovi in boli nas. Naša vera je na veliki preizkušnji. Sami težko zmoremo. A ne pozabimo, da je Sin človekov prišel svet zveličat, se pravi tudi nas. Tudi naše križe je prišel povišat iz orodja mučenja v orodje zveličanja. Da, marsikaj je treba prenesti in pretrpeti. Marsikaj nas spravi ob tla, kakor je Izraelce kačji strup v puščavi. A dovolj je bilo pogledati v kačo. Dovolj je – ko smo na tleh – pogledati v Kristusa. On se ozira in sklanja k nam, da bi nas ne gledal zviška, ampak iz oči v oči.
Šokantno je, da se Bog in človek znajdeta na isti ravni, a to je Božje delo, Božji dar za nas. Bog je postal Sin človekov, da bi tudi mi prišli v nebesa, k Očetu, ki nas ljubi.
Blagoslov Vsemogočnega Boga Očeta in Sina in Svetega Duha naj pride na vas, z vami vedno ostane in se po vas širi. Amen.
Zapisal Luka Tul