Misli za praznik Jezusovega darovanja.

Prihod Boga ali njegov obisk posvečuje, se pravi, naredi nekoga ali nekaj sveto. Tempelj, v katerega sta Jožef in Marija prinesla malega Jezusa, je prispodoba za naše življenje in za nas same. Apostol Pavel pravi, da je naše telo tempelj Svetega Duha, se pravi, tempelj Boga samega, posvečen kraj, kjer naj domuje Bog sam. Prihod Boga nas naredi za živo Božje prebivališče na tem svetu. Skozi nas je Bog prisoten, viden, otipljiv na tem svetu.

Jožef in Marija naredita vse po običaju postave, po predvidenih navodilih. Morda je tudi za starše današnjega časa predvsem dolžnost to, da versko vzgajajo svoje otroke, jim dajejo zgled in poskrbijo, da bi bili ljudje, kot Bog zapove. Konec koncev so pri krstu svojih otrok tako obljubili. Približevati ali usmerjati otroke k Bogu naj ne postane zgolj seznam dolžnosti. Božji obisk ni eden več ali eden izmed obiskov v življenju. Ker tudi sam pomagam pri verski vzgoji otrok, govorim tudi sebi: To ni zgolj krožek ali izbirna vsebina, temveč stil. Otrok bo videl ne toliko, kaj verujemo, ampak kako verujemo; ne bo videl toliko, kaj počnemo, ampak kako počnemo.

Za Simeona in Ano je bil Božji obisk nekaj posebnega. Zaznala sta, da je Bog prišel, in njuni življenju sta bili izpolnjeni. Starček Simeon zapoje svojo hvalnico Gospodu, ki ga je poklical, da bi ga srečal in videl na lastne oči. Mar ni to tudi naše poslanstvo: prepoznati Božje sledi in navzočnost? Mar ni to tudi naš smisel življenja: srečati Boga in ga zreti z lastnimi očmi? Da, Bog prinaša smisel – tudi ko moči ali pa kaj drugega v življenju opeša ali ko se znajdemo sredi vrveža. Ker sem duhovnik, govorim tudi sebi: Božji obisk ni rutina, temveč je vsakič nekaj posebnega. V vsakem človeku naj bi zaznal Božjo sled in dobroto ter jo spodbudil, bil zanjo hvaležen in radosten. Vsak človeški obraz je odsev Božjega in vsak pogled je žarek, ki ga Bog pošilja. Naj srečanje z Bogom in ljudmi ne postane rutina, prazno ponavljanje ali izpolnjevanje dolžnosti.

Prerokinja Ana je ne samo celo življenje, ampak z vsem življenjem služila Bogu. Njej je bilo dano živeti zelo dolgo – sploh za tiste čase. In vendar je videla smisel v nenehni molitvi in vztrajnem postu. To ni bila zgolj neka vaja zanjo ali razkazovanje mišic drugim, temveč služenje Bogu. Vesela je bila in vsakemu je povedala, kako je Bog prišel na obisk in kako osrečujoče je to. Ker sem vernik, govorim tudi sebi: Nobena molitev, post, odpoved ali zakrament ni razkazovanje sebe drugim, ampak vabilo za Boga in njegovo razodetje v življenju. To nas posvečuje in dela Božje služabnike, preroke, priče, ki povejo tudi drugim, kaj je Bog naredil in kako je on poskrbel – ne kaj so oni delali in kakšne zasluge imajo oni.
V katerem koli od naštetih likov se najbolj prepoznamo, naj bomo prostor in naj živimo čas, kjer se Bog razodeva, poskrbi in nas obiskuje.

Blagoslov Vsemogočnega Boga Očeta in Sina in Svetega Duha naj pride na vas, z vami vedno ostane in se po vas širi. Amen.

Zapisal Luka Tul

© Župnija Izola 2021