Božja beseda nagovarja naravnost nas, ki jo tukaj in sedaj poslušamo in prebiramo. Ni besedilo, ki bi nastalo pred tisočletji in ne bilo več aktualno. Ni pravljica za lahko noč ali zanimiva zgodba o ljudeh. Današnji odlomek (Jn 14,6-14) je še en primer tega. Predvsem zadnje vrstice nagovarjajo naravnost nas, ki smo Kristusovi sledilci in vanj verujemo.
Morda se bo kdo vprašal, kaj želim povedati. Besedilo je jasno: »Kdor vame veruje, bo tudi sam opravljal dela, ki jih jaz opravljam; in še večja kot ta bo opravljal, ker grem k Očetu« (Jn 14,12). Kako? Bomo tudi mi ozdravljali bolne, obujali mrtve, izganjali hude duhove in še več? Mi?! Da, prav mi, ali bolje: Bog po nas. Jezus pravi, da bo to delal tisti, ki vanj veruje. Ki vanj veruje. Zelo preprosto.
Vprašanje je torej, na kateri stopnji je naša vera, ne pa če se kaj takega lahko zgodi ali ne. Da, vera je dar in vsak je ima toliko, kolikor mu je dano. Po drugi strani pa je vera kot vrt, ki ga ja potrebno negovati, da na njem kaj zraste in obrodi. Je Božji dar in delo naših rok, če smem tako reči. Morda se mi, evropski kristjani, preveč sprašujemo, kako je nekaj čudežnega mogoče in s svojimi vprašanji in pogoji sami sebi in Bogu zapiramo pot. Kot bi bili negotovi, celo nejeverni, in na koncu samo zamahnemo z roko. Kot da je čudodelnost nekaj iz preteklosti, ali nekaj tako nenavadnega, da se smo se prepričali, da je nemogoča.
Gotovo občudujemo svetnike, ki so imeli dar ozdravljanja, obujanja od mrtvih in izganjanja hudih duhov. Med bolj znanimi pri nas sta recimo sv. Anton iz Padove in sv. Pij iz Pietrelcine. Pred kratkim sem obiskal še enega tovrstnega: sv. Nikolaja iz mesta Tolentino v Markah. Bil je – in to je bistveno – tako domač, tako povezan z Jezusom, da je dejansko delal dela, ki jih je tudi sam Jezus delal. Darove, ki jih je on imel, niso stvar iz XIII. stoletja (ko je omenjeni sv. Nikolaj živel), ampak se lahko dogajajo še danes – če verujemo v Jezusa in pustimo, da on deluje. Konec koncev je Bog tisti, ki deluje, mi smo orodje v njegovih rokah. Bodimo voljno orodje!
Vprašanje torej ni v tem, če se čudeži lahko zgodijo ali ne, temveč če je naša vera zadosti močna ali ne. Morda, da ne bo pretežko ali se res zdelo nemogoče, začnimo takole: Nekdo nas prosi za molitev po nekem namenu. Zmolimo tam, takoj, z njim po tem njegovem namenu. Prosimo v Jezusovem imenu in verujmo, da se bo zgodilo, verujmo, da Bog zmore – ne mi. Mi sami od sebe ne zmoremo, kakor motika ne zmore pleti in avto se ne premikati, ne da ju mi primemo v roke.
Spustimo se – kakor svetniki, ki jih občudujemo in se jim priporočamo – v odnos z Bogom. In zgodile se bodo neverjetne stvari. Mi zmoremo do neke mere, Bogu pa ni nič nemogoče. Verujmo, da zmore, kajti On zmore. Pustimo mu delati in kličimo ga.
Blagoslov Vsemogočnega Boga Očeta in Sina in Svetega Duha naj pride na vas, z vami vedno ostane in se po vas širi. Amen.
Zapisal Luka Tul