Tako se je moralo zgoditi. Juda je moral najprej oditi od Jezusa in dvanajsterih in izpolniti, kar je o njem pisano v pismih. Ljubezen, s katero je Jezus ljubil apostole – tudi Juda –, je bila izdana, prodana in zlorabljena. Tako se je moralo zgoditi, da se je razodela v polnosti. Ljubezen »vse oprosti, vse veruje, vse upa, vse prenese,« kot piše apostol Pavel Korinčanom. Ljubezen gre skozi svoje zanikanje in obstane, pri tem pa ne obsoja, ne prekolne in ne pošilja v pogubo.
Taka ljubezen je osebna izkaznica kristjana. Po njej bodo drugi spoznali, da smo Jezusovi. S tako ljubeznijo je Jezus ljubil. Ni preklel ne Juda, ki je odšel in ga izdal, ni preklel svojih nasprotnikov, ni preklel Petra, ki je trikrat zanikal, da je njegov učenec, ni preklel drugih učencev, ki so se razbežali, ni preklel ne Judov, ne Rimljanov, ne pripadnikov drugih narodov in verstev. Še več: trpel, umrl in vstal je tudi zanje. Roko na srce: Koga vse pošiljamo k hudiču, v tri krasne, iz svojega življenja ali kam drugam? Kaj storimo s tistimi, ki delajo, govorijo in mislijo proti nam? Kaj storimo s tistimi, ki nas zlorabijo, obsojajo po krivici, varajo in izdajo?
Ne, take tragedije se ne dogajajo samo danes. Že Jezusu se je zgodilo vse to. Zmoremo ljubiti tudi takrat, ko nekdo zanika in zavrže našo ljubezen? Se naša ljubezen razodene tudi takrat? Ni lahko. Zgolj s človeško pametjo in močmi je pretežko. Zato pa je Jezus storil tako, kot je. Verjetno je vedel, da ljudje tega ne zmoremo sami od sebe. Verjetno je vedel, da nam je veliko lažje obrniti hrbet, poslati ven in ne imeti več stikov. Res je, tako delajo ljudje. Kristjani pa smo poklicani, da presežemo tako razmišljanje. Ne gre za to, da se delamo, kot da se nič ni zgodilo. Ne gre za to, da smo naivni ali da slepo verjamemo. Ljubezen si ne zatiska oči in »ne veseli se krivice«. Ljubezen ni izgovor ali razlog za izkoriščanje drugega.
Ljubezen se ne ustavi, »nikoli ne mine«, vedno išče pot, način in priložnost. Jezus je tudi grajal, udaril po mizi in povedal v obraz, ni pa zato nehal ljubiti. Trpel je in umrl zaradi hudobije, preračunljivosti, zavisti in drugih grehov, ni pa dvignil rok nad grešnikom. Težko je slediti takemu zgledu. Težko je sprejeti nekoga, ki ga ne moreš videti, ki spletkari, se dela lepega, je zahrbten in izkorišča, in mu odpustiti. Ljudem je to celo nemogoče. Z Jezusom – pa naj se sliši še tako protislovno – zmoremo. Morda potrebujemo nekaj časa za to, morda se sprva zdi, da ne gre, a nismo sami. Če se imamo za Jezusove, iščimo pot naprej, izkoristimo dane priložnosti in način, kako premostiti. Sami ne zmoremo, z Jezusom pa.
Da ne bo pomote. Vse to govorim tudi sebi. Želim tudi sebe spomniti na Jezusovo držo. Tudi sam prosim za tako krepost. Tudi sam prosim za tako moč. Sam je nimam in je ne premorem. Včasih sem prepričan, da ni mogoče. Kadar se mi bo to zgodilo, naj pokličem Jezusa in mu izročim to svojo nemoč. Naj takrat tudi pustim, da on naredi, česar sam ne zmorem. Prosim, naj mi odpre oči, pamet in ušesa, da bi dojel, kaj vse on zmore in to sprejel, temu sledil, se tega držal.
Blagoslov Vsemogočnega Boga Očeta in Sina in Svetega Duha naj pride na vas, nad vami vedno ostane in se po vas širi. Amen.
Zapisal Luka Tul