Jezus – podobno kot oče iz prilike o usmiljenem očetu in izgubljenih sinovih – vidi v človeku dobro in ga spodbuja. Lahko rečemo, da v človeku vidi tisto podobo Boga, po kateri je ustvarjen, in podobnost Bogu, ki je zaradi greha sicer izmaličena, ni pa izgubljena. Še jo je možno doseči. Žal pa smo ljudje – farizeji iz evangelija (Jn 8,1-11) so prispodoba tega – večkrat taki, da vidimo predvsem greh in hudobijo ter ne poznamo možnosti za poboljšanje, kaj šele za spreobrnjenje. Človeka sodimo in obsodimo zaradi enega samega dejanja in – v stilu pregovora »il lupo perde il pelo, ma non il vizio« – ga imamo za nepoboljšljivega.
Kot smo slišali, so farizeji v tempelj – najsvetejši kraj za Jude – pred Jezusa dobesedno privlekli žensko, ki so jo – kot pravijo – zasačili v dejanju prešuštva. Skratka dobili so jo, ko je bila z drugim.
Mimogrede: Mojzesova postava natančno pravi, da bi morali soditi in obsoditi na isto kazen tudi tistega moškega, s katerim je bila, a ne vemo, da bi se to zgodilo oz. zakaj se ni. Človeška pristranskost včasih dejansko ne pozna meja in se ne ustavi, čeprav je proces montiran.
Farizeji v tisti ženski in v Jezusu vidijo nekoga, ki ga je potrebno obsoditi, v njem oz. njej vidijo samo greh, hudobijo in sprevrženost. Na svetem kraju, kjer prebiva Bog, se obnašajo bolj malo podobno Bogu, ki je pravičen in želi usmiljenja bolj kot daritve. Nekdo, ki je postavljen, da v Božjem imenu uči in dela, se prepusti lastnemu občutku jeze in zavisti ter ne ve več, kaj pomeni biti Božji otrok in kaj to prinaša. Podobno kot starejši sin, o katerem smo slišali prejšnjo nedeljo in ne zmore oprostiti in se veseliti spreobrnjenja, temveč vidi zgolj lastni prav.
Tista ženska, ki verjetno že vidi, kako kamni letijo vanjo, pa na svetem kraju nima drugega izhoda in upanja razen njegove besede. Še več, Jezusa prizna za Gospoda, se pravi: pravega Boga. Podobno kot oče mlajšega sina, je Jezus ne obsodi, ampak ponudi priložnost, da znova zaživi in ohrani dostojanstvo, ki ga je zaradi svojega greha izgubila. Ne vemo, kaj se je v njej zgodilo, ko je slišala besede: »Tudi jaz te ne obsojam. Pojdi in odslej ne greši več.« Roko na srce, iste besede in iste drže smo z Božje strani deležni vsakič, ko pri sveti spovedi priznamo in se kesamo svojih grehov. Tudi nas Jezus ne obsoja, če ga le prosimo in mu damo priliko za to, in zaupa, da bomo boljši. Se kaj premakne v nas?
Morda smo malodušni, ker povemo vedno iste grehe in se ne znamo izvleči iz katere razvade, mogoče se nam zdi nemogoče živeti Jezusove besede »Pojdi in odslej ne greši več.« Pri vsem svojem žalostnem stanju sploh slišimo in si vzamemo k srcu besede »Tudi jaz te ne obsojam«? Smo veseli, da nam je z odpuščanjem vrnjeno dostojanstvo in prihodnost? Vidimo, ne nazadnje, tudi v sebi nekoga, ki zmore poboljšanje in spreobrnjenje? Znamo tudi mi slišati besedo kot je »oprosti« in reči »tudi jaz te ne obsojam«?
Blagoslov Vsemogočnega Boga Očeta in Sina in Svetega Duha naj pride na vas, z vami vedno ostane in se po vas širi. Amen.
Zapisal Luka Tul