»Boga ni nikoli nihče videl; edinorojeni Bog, ki biva v Očetovem naročju, on je razložil« (Jn 1,18). Te besede smo slišali na božični dan. Govorijo nam o tem, da je Boga mogoče videti, kadar se sam razodene, kadar sam sebe »razloži« in tako postane razumljivejši za ljudi, ki ga sami od sebe ne moremo dojeti. Doseči bližino z Bogom ni samo plod lastnega truda, ampak je tudi Božje delo. Ne gre eno brez drugega, ne gre brez sodelovanja, medsebojnega zaupanja in izročanja. Ne gre torej za zbiranje točk ali zaslug. Boga ni mogoče kupiti, si ga prilastiti ali ga izsiljevati.
V človeku je in ostaja želja po tem, da bi videl in potipal, dojel in doživel to, o čemer je nekaj že slišal. Morda je tistih nekaj Grkov zaslutilo, da je Jezus pravi Bog, in so ga zato želeli videti na lastne oči. Zanimivo je, da stopijo k Filipu, ki nato vse skupaj pove še Andreju. Imeni Filip in Andrej sta namreč grškega izvora, imena ostalih apostolov pa ne oz. ne v celoti. Domačnost se lahko gradi tudi na takih podobnostih. Kakor koli. Ti Grki so želeli izkoristiti enkratno priložnost, da Jezusa vidijo na lastne oči. A Bog se ne razodene samo takrat, kadar si človek to zaželi. Ni še prišel čas, ni še prišla ura, da se tem Grkom Bog razodene.
Jezus namreč odgovori Filipu in Andreju, da se bo razodetje Boga zgodilo malo drugače, kot si tisti Grki želijo. Dojemanje Boga se ne zgodi, ko se ustavimo pri vidnih in otipljivih stvareh, ampak ko gremo preko njih k nevidnim. Boga ni mogoče enačiti z zaznavnimi stvarmi. Kar je tvarno, mora miniti, celo umreti, da se lahko razodene duhovno, nevidno, Božje. Poveličanje in razodetje Jezusa ni človeško, ampak Božje delo. Oče je tisti, ki ga bo poveličal, ne pa naši telesni ali miselni napori. Bog se sam razodeva, kadar in kakor sam želi.
Razodetje in poveličanje se bo razodelo, ko bo Jezus »povzdignjen z zemlje« (Jn 12,32), se pravi, ko bo križan in, človeško gledano, najmanj božanski, najšibkejši, najbolj krhek, najbolj človeški. »Ura« Božjega razodetja in poveličanja je v spopadu s smrtjo in vstopom v podzemlje, pred čimer pa človek podzavestno beži, se izmika in skriva. Človek podzavestno noče umreti in se bori, da bi čim dlje živel na tem svetu. A smrt in grob se morata zgoditi, da lahko nastopi večnost in največja rodovitnost. Zato Jezus Filipu in Andreju najprej govori o semenu, ki mora pasti v zemljo in se izničiti, če želi obroditi sad. Podobno je pri človeku: zemeljsko življenje potrebno pustiti za sabo in biti pokopan, če želi vstopiti v večno življenje.
Na Božje razodetje in poveličanje so tisti Grki morali še malo počakati. Prav tako tudi mi: Postni čas še ni mimo, smo že čez polovico, a še malo se je treba potruditi, da pridemo do Velike noči. Želimo si, da bi se čim prej končal ta čas odpovedi, odrekanja in postenja. Želimo si, da bi Jezusa čim prej videli kot Boga, ki zmaguje in izpolni svoje obljube, a »ura« za to še mora priti in bo prišla. Zgoditi se mora veliki petek, nato pa pride Velika noč.
Blagoslov Vsemogočnega Boga Očeta in Sina in Svetega Duha naj pride na vas, nad vami vedno ostane in se po vas širi. Amen.