Koliko časa preteče, ko župljani svojemu duhovniku še vedno rečejo: »Aha, vi ste pa naš novi župnik, ne?« Dve leti, deset let? Ob takih slučajih, se človek vpraša, kdaj so ti župljani zadnjič videli župnijsko cerkev od znotraj, a se ob tem ne bi ustavljal. Koliko časa po njegovem odhodu imajo župljani še vedno nekoga za svojega župnika? Dve leti, trideset let? Različno dolgo se duhovniki zadržimo na naših postojankah, da o glavah župljanov ne govorim. Če želimo duhovniki nekaj narediti, če želimo nekaj spremeniti v zaupani župniji, gotovo mine nekaj let. Iz današnjega evangelija (Mr 1,29-39) pa izvemo, da je Jezus odšel naprej po enem samem dnevu. In že so spraševali po njem, ga iskali, a se ni dal.
Jezusov model oznanjevanja in delovanja gotovo ne ustreza današnjemu oz. tistemu, ki smo ga vsaj v naši škofiji vajeni. Jezus je prišel, kot sam pravi, oznanjat, da se je čas dopolnil, da se je Božje kraljestvo približalo in da je potrebno spreobrniti se. O tem smo slišali pred dvema tednoma. Jezus ni prišel, da bi nekje ostal in »pognal korenine«. Njegov model je, kot bi rekli danes, misijonski: Po svojem eno- ali večdnevnem obisku v nekem kraju, se je vanj sicer vrnil, a po nekaj mesecih ali letu, v nekatere druge kraje je pred sabo najprej poslal apostole, da so »pripravili teren«. Ozemlje, ki ga je prehodil, je precej večje od današnjih župnij.
Je naš model pokrivanja teritorija preživet? Koliko časa bo še zdržal? Kako dolgo bomo lahko še rekli, da imamo župnika? Stvari, ki smo jih danes navajeni, niso samoumevne, niso kar »logične«, niso »od zmeraj«. Številke so neprizanesljive in kažejo na to, da bo v naši škofiji čez deset let, največ pa petnajst let, za polovico manj duhovnikov, ki bodo lahko delali v župnijah. Leta namreč tečejo tudi nam. Katere spremembe bodo oz. so že nujne? Bo treba preiti na prej omenjeni misijonski način dela? Bog nam daj Svetega Duha, da bi ubrali pravo pot in se prav odločali tudi v tem.
Jezus ne gradi na sebi, ne gradi kulta osebnosti. V molitvi ostaja povezan o Očetom in izpolnjuje njegovo voljo – tudi kadar ljudem ni pogodu in bi ga radi zadržali v svojem kraju. Božje kraljestvo ni samo za nekatere, ali samo za nas, temveč za vse, tudi za »druge«, tudi za tiste iz sosednje hiše, bloka, vasi, kraja ali mesta in so naša »večna konkurenca«. Že Rimljani niso prenesli tega, da sta Jezusovo oznanilo Božjega kraljestva in njegov evangelij namenjena vsem ljudem. Upam, da smo do danes prerasli tak način mišljenja.
Blagoslov Vsemogočnega Boga Očeta in Sina in Svetega Duha naj pride na vas, z vami vedno ostane in se po vas širi. Amen.
Zapisal Luka Tul