Bogataš, ki je prispodoba za Boga, je v vsakem primeru na izgubi. Najprej mu oskrbnik zapravlja premoženje, potem pa še taisti oskrbnik podkupuje dolžnike s tem, da jim odpiše del dolga. Kot da ni zadeva zrela – danes bi rekli – za kazenski postopek, bogataš pohvali oskrbnika in njegovo preudarnost. Narobe svet. Pa je dejansko kaj drugače v življenju in v odnosu z Bogom?
Bog je zaradi naših grehov, se pravi, našega zapravljanja njegovega premoženja (milosti, darov, zaupanja, stvarstva…) na izgubi. Ne izplača se mu zaupati človeku oskrbništva. Na koncu zemeljskega življenja bomo – upam si reči – lahko brez težav podobne besede kot ta zapravljivi oskrbnik. Z grehi smo si nakopali dolg do Boga, Boga, ki ga v molitvi očenaš prosimo »odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom«. In kaj Bog stori?
Bogu se – pa naj zveni še tako čudno – izplača odpustiti naš dolg in pohvaliti našo iznajdljivost. Kakor si je oskrbnik pridobil priljubljenost pri ljudeh (pa čeprav na škodo gospodarja), tako tudi mi: Če že nismo vredni Božjega zaupanja, pa si ga vsaj pri ljudeh pridobimo; če že nismo dobri in pošteni do Boga, bodimo vsaj do ljudi; če smo zapravljali Božje stvari, pa bodimo zapravljivi tudi do ljudi. Imetje in denar mineta, prijateljstvo, priljubljenost in zaupanje pa lahko ostanejo. Zveni zelo preračunljivo, a tako pač je na tem svetu.
»Sinovi tega veka so do svojega rodu preudarnejši kakor sinovi luči,« pravi Jezus. Sinovi luči znajo ali pa znamo biti veliki poštenjakarji, celo čistuni do svojega rodu: Bog varuj, da nam kdo česa ne vrne ali plača; Bog varuj, da bi preveč zapravljali za koga; Bog varuj, da bi si privoščili preveč; Bog varuj, če se ne izide, kot je prav in pošteno. In podobno.
Naj dodam samo še vzporednico, ki je resnična. Med drugo svetovno vojno je – verjetno zelo znani podjetnik – Oskar Schindler služil velike denarje, ker je izdeloval ohišja granat za potrebe vojske. Pridobljeni denar pa je potrošil oz. dobesedno zapravljal za podkupovanje uradnikov in oficirjev. S tem je kupil svoje delavce in jih tako rešil gotove smrti. Še danes smo v precepu: je bil vojni dobičkar ali humanist?
Kakor koli že. Kako ga bo ali ga je Bog sodil, prepustimo Bogu. Gotovo pa je, da so ga človeške obsodbe rešili njegovi delavci, ki jih je rešil. Ne samo to. Dobil je najvišje možno priznanje s strani Judov: pravični med narodi.
Blagoslov Vsemogočnega Boga Očeta in Sina in Svetega Duha naj pride na vas, z vami vedno ostane in se po vas širi. Amen.
Zapisal Luka Tul