»Kdor sprejme enega takih otrok v mojem imenu, mene sprejme; kdor pa mene sprejme, ne sprejme mene, temveč tistega, ki me je poslal« (Mr 9,37). Kako dostopen je Bog! Prav nič ne komplicira. Poistoveti se z otrokom, ki išče varnost in gotovost, odnos in zavetje. Verjamem, da se ob otroku vsi raznežimo. Da, včasih je težaven in naporen, a ga vseeno imamo radi in ne gledamo na uro, ne štejemo atomov moči, ki smo jih vložili vanj. Otroci nas v marsičem tudi prerastejo. In takšen je tudi Bog, ko se spustimo v odnos z njim: pripravimo se na presenečenja, pričakujmo neverjetno.
Apostoli (in z njimi pogosto tudi mi) pa razpravljajo o položaju in pomembnosti v družbi. Kot bi v življenju štelo to, koga sprejmemo in kakšen položaj in vpliv ima. Gre se jim za zveze, za oblast nad drugimi. Obnašajo se tako rekoč otročje. Morda je v ozadju predstava o političnem Mesiju, ki bo svojim zvestim podelil pomembne funkcije, ko bo prevzel oblast. Podobno kot recimo Aleksander Veliki, ki je, preden je umrl, svojo ogromno državo razdelil svojim najožjim sodelavcem, satrapom. Konec koncev je Jezus že drugič napovedal svojo smrt. Vstajenje pa… kot bi ga preslišali.
Če si apostoli razbijajo glavo s političnimi točkami in stolčki, jih Jezus uči sprejemanja, brezpogojnega sprejemanja in otroške drže. Biti vsem služabnik, pomeni ne pričakovati ničesar v zameno in sprejeti, kar ti je dano. Pomeni biti na voljo in zastonjski. To je drža, ki zmaga. Ne nazadnje jo je Jezus sam zavzel in se »prepustil našim grešnim rokam, ki so ga pribile na križ«, kot molimo v eni od evharističnih molitev. Jezus, ki je tretji dan vstal, kot je napovedal.
Malo pesniško rečeno: Jezus uči sprejemanja, mi pa se ukvarjamo s tem, kako bi se nekoga ali nečesa rešili. Jezus vabi k sebi, mi pa pogosto odganjamo od sebe. Še otroke, ki nam grejo kdaj na živce, raje damo drugim v varstvo. Težave, ki nas pestijo, bi najraje vrgli proč od sebe, se z njimi ne soočili in jih po možnosti prepustili drugim. Včasih je, verjamem, težko slediti in prebaviti vse, kar nas doleti. Zato pa Jezus uči otroškosti. Tudi današnji človek, ki ima v roki najsodobnejše naprave, še vedno išče objem in odprto uho, srce. Morda tega ne pove ali ne pokaže, a – priznajmo si – včasih tudi nam ugaja boksarska vreča. Kako dragoceno je, ko nekdo prisluhne in objame našo bolečino in stisko. Kako dragoceno je, ko je nekdo vesel in praznuje z nami.
Obudimo in hranimo otroka v sebi na Jezusov način, sprejmimo bližnjega in ne nazadnje tudi svoje življenje na Jezusov način: kakor otroka, ki se ga razveselimo in se zanj v marsičem potrudimo, kakor otroka, ob katerem znamo potrpeti in smo nanj ponosni. Ne pozabimo: kdor sprejme otroka, sprejme Boga.
Blagoslov Vsemogočnega Boga Očeta in Sina in Svetega Duha naj pride na vas, z vami vedno ostane in se po vas širi.
Zapisal Luka Tul