Ko je Bog zasadil prvi vrt v Edenu, ga je zaupal človeku, da bi ga obdeloval in varoval. Lahko rečemo, da je bila to prva pogodba, ki sta jo sklenila Bog in človeštvo. Božja volja za človeštvo je namreč, da je deležno tega Božjega darila, ki so nebesa in polno občestvo z njim. Ni tako težko, ali vsaj naj ne bi bilo. A človek se je izneveril in moral oditi iz prvega vrta, ki ga je Bog posadil, in posaditi svojega. Bog pa kljub temu ne neha vabiti ljudi, da bi v njegovem vrtu delali in bili deležni njegovega plačila. In ne bo odnehal do dopolnitve časa in sveta, do zadnje ure.
Božje darilo je, da moremo in smemo delati ter si tako pridobiti preživetje. Bog (v podobi gospodarja vinograda) ceni vsako delo. Če povem bolj po gospodarsko: pri njem se splača delati. Kdor ne dela, ne more zaslužiti za preživetje. Dela pa je za vsakogar dovolj in vsak je koristen in cenjen. Če povemo malo drugače: vsak si lahko, če želi, pridobi odrešenje. Vsak je pri Bogu cenjen in zaželen, kajti v njegovem vrtu in vinogradu smo dobrodošli vsi ljudje. Vsak od nas je vabljen: nekateri ob začetku dneva, drugi tik pred koncem. Vsak od nas se lahko odzove: nekateri ob začetku dneva, drugi tik pred koncem. Nagrado (odrešenje) si lahko pridobi prav vsak.
Pazimo, da ne pademo v past nevoščljivosti oz. več- ali manjvrednosti. V Božje kraljestvo je povabljen vsak, a nekateri niso imeli možnosti odzvati se ob začetku dneva. Nekateri so ostali brez vsega do zadnjega trenutka. Gospodar se je s prvimi pogodil, ostale pa je kar povabil brez formalnosti. Ker so se odzvali, jim je podaril preživetje. Da lahko živimo in preživimo, je dar, ne pa naša zasluga ali pravica. Zato si upam reči, da je ta prilika Jezusova razlaga njegove »enačbe«: »Tako bodo poslednji prvi in prvi poslednji« (Mt 20,16).
Kdor je že od malega Božji sledilec in vsak dan dela, kar mu je Bog zaupal, naj si ne domišlja, da bo deležen več nebeškega kraljestva od tistega, ki se Božjemu vabilu odzove kasneje ali »v zadnji uri«. Božja volja za ljudi je, da vsi pridejo v nebeško kraljestvo, ne pa da se potegujejo, kdo bo dobil več. To priliko – to je pomembno vedeti – Jezus govori ravno tistim, ki so od začetka z njim, in tistim, s katerimi je Bog sklenil »pogodbo« (Izraelcem), da ne bi bili nevoščljivi in zaničevalni do poganov ter jih imeli za drugorazredne.
Vsak od nas ve, kdaj se je odzval Božjemu vabilu in sprejel poslanstvo, ki mu ga je Bog zaupal. Vsak od nas ve, od kdaj sledi Bogu, ki mu je obljubil odrešenje. Si želimo, da bi vsi bili deležni tega, česar smo deležni mi in je obljubljeno nam? Pa poglejmo še z druge strani. Bi danes sprejeli Božjo ponudbo, potem ko celo življenje nismo vedeli, komu bi verovali in komu bi pripadali? Bi se zanesli na nekoga, ki ga ne poznamo in nas tik pred zdajci ali pa kar tako povabi k sebi? Bi mislili, da nas hoče prinesti okrog in nato pustiti brez vsega, ker smo že kaj takega doživeli? In če vemo za koga, ki se je zadnji trenutek ali pa bolj pozno odzval – kaj bi naredili z njim? Kako bi se obnašali do njega? Bi zase od Boga zahtevali več nagrade in boljši položaj? Bi tistega človeka imeli za nekoga, ki se obrača po vetru?
Blagoslov Vsemogočnega Boga Očeta in Sina in Svetega Duha naj pride na vas, z vami vedno ostane in se po vas širi – tudi med tiste, ki Bogu (še) ne sledijo. Amen.
Zapisal Luka Tul