Misli za petindvajseto nedeljo med letom.

Morda se bo kdo pohujšal nad tem, da je gospodar pohvalil krivičnega služabnika, ker je upnikom dal popust, da bi si pridobil njihovo naklonjenost. Morda se bo kdo zgražal zaradi domnevnega (pod)kupovanja upnikov za lastne namene in lastne potrebe. Namesto tega predlagam drugačno smer: Koliko smo pripravljeni zapravljati svojega za druge? Koliko smo razsipni do drugih? Koliko tega, za kar v življenju delamo in si prizadevamo, smo pripravljeni podariti drugim?

Kar imamo in za kar delamo, končno ni naše. Življenja si nismo »pridelali«, zdravje prej ali slej čuvamo in delamo na tem, da bi ga imeli čim več, časa veliko potrošimo za lastne potrebe, glede denarja smo varčni in tudi kakšno nepremičnino imamo ali jo uporabljamo. Vse to konec koncev ni ali pa ne bo naše, nekoč bomo to pustili za seboj in odšli. Nekoč bo tudi nas Gospodar poklical in rekel, naj predložimo račune o svojem bivanju na tem svetu.

Koliko svojega smo pripravljeni podariti drugim ali tvegati za druge? Tukaj ne mislim samo na premoženje in denar, ampak tudi na zdravje, na čas, na znanje, na spretnosti, ki jih obvladamo, in ne nazadnje na življenje samo. Prizanesemo komu na vseh teh področjih in mu damo malo lažje dihati? Obenem pa: Damo tudi mi komu »popust«, ko nam mora kaj dati, vračati, posoditi ali nam narediti uslugo? Znamo biti radodarni s svojim in zahtevati manj od drugih? Znamo s tem, kar nam je dal Bog, biti razsipni do ljudi?
Krivični oskrbnik je morda malo pomislil na vse to in svoje obnašanje spremenil. Gospodar je pohvalil njegovo preudarnost. Zveni nasprotujoče si in morda tudi je, a krivični oskrbnik je očitno pogruntal, da mora drugače ravnati do gospodarjevih podložnikov, se pravi, do svojih bližnjih in z dobrinami, ki jih ima na razpolago.

Zelo zgovorna je Jezusova beseda: »Če torej niste bili zvesti pri ravnanju s krivičnim mamonom, kdo vam po zaupal resnično dobrino?« (Lk 16,11). Se pravi: Če s tem, kar imamo, za kar si prizadevamo ali celo kupčkamo na tem svetu in je minljivo, ne ravnamo primerno, kako naj nam bo zaupano, kar je res trajno in vredno? Če vse želimo zadržati samo zase in uporabljati v zgolj lastno korist, kako naj se kdo drugi na nas zanese? Če pa smo radodarni ali celo razsipni s tem, kar nam je na tem svetu zaupano, nam bo Bog zaupal tudi to, kar je večno in res vredno življenja.

Blagoslov Vsemogočnega Boga Očeta in Sina in Svetega Duha naj pride na vas, nad vami vedno ostane in se po vas širi. Amen.

Zapisal Luka Tul