»Pazite in varujte se vsake pohlepnosti, kajti človekovo življenje ni v premoženju, četudi ga ima kdo obilo.« Tega Jezus ne reče samo zato, ker je premoženje lahko mimogrede uničeno, si ga prilasti nekdo drug, ali pa pride sestra smrt in človeku odpre vrata večnosti. Gre za to, kako človek ravna: zbira zase, ali deli z drugimi; je bogat sam zase, ali bogat pred Bogom.
Človek, ki mu je polje dobro obrodilo, je videl zgolj svoje pridelke, svoje kašče, svoje žito, svoje dobrine in svojo dušo. Nikogar ni, s katerim bi delil, nikogar ni, s katerim bi se veselil, nikogar ni, s katerim bi živel. Vse se vrti okoli lastnega jaza: Jaz sem ustvaril, jaz sem pridelal, jaz sem spravil, jaz sem zrihtal, jaz sem zidal, jaz sem potrošil, jaz uživam. Tak človek je sam. In takemu človeku je zelo hudo, ko to ugotovi. Ni zastonj rek: Kdor živi sam, umre sam. Namesto »živi«, lahko damo še kakšen glagol: dela, zbira, jé, pije, se veseli, joka, ima…
Naposled duša pride pred Boga. In ker še nihče ni s seboj predenj prinesel ničesar od svojega imetja, se hitro začne bitka za zapuščino. Kako lepo je, če so stvari dogovorjene in urejene še za časa zapustnikovega življenja na tem svetu. Tudi pri zapuščini se je treba varovati pohlepnosti, da ne pademo v past nevoščljivosti in kopičenja zase. Žalostno je videti, kako se družina spre zaradi imetja.
Kar obstaja na tem svetu, mine, je kakor piš vetra. Tako nas opozarja Pridigar. Ker minemo tudi mi, je dobro biti bogati pred Bogom, pred katerega bomo naposled prišli. Dokler je še čas, ne zbirajmo (samo) zase. Kako mirno umre tisti človek, ki nima ničesar, za kar bi se po njegovi smrti kregali ali morali deliti. Na tem svetu smo kakor na potovalnem taboru: S seboj vzameš kar najmanj in to koristno uporabiš, če pa kaj potrebuješ, prosiš, narediš ali pridobiš sproti. Če je nahrbtnik kljub temu pretežek, je najboljše deliti z drugimi, ali celo pustiti za sabo.
Težava ni v količini, ampak v odnosu do imetja. Če mislim, da moram vedno imeti vse in takoj, ne bom nikoli vesel in hvaležen. Če mislim, da moram imeti samo zase, ne bom nikoli imel zadosti. Nenasitnost namreč vodi v zavist in pohlep. Zato je dobro, da nam kdaj česa manjka, nas kaj žuli ali da se čemu odpovemo – tako rastemo v hvaležnosti in premagujemo samoumevnost stvari.
Blagoslov Vsemogočnega Boga Očeta in Sina in Svetega Duha naj pride na vas, nad vami vedno ostane in se po vas širi. Amen.
Zapisal Luka Tul