Misli za osemindvajseto nedeljo med letom.

Od znotraj, iz človekovega srca, prihajajo grehi, hudobija, pohujšanje in kar je še takega, kar ovira človeka na poti svetosti. Težava ne tiči ne v bogastvu, ne v hrani, ne v kateri koli čutni stvari ali pojavu. V smislu današnjega evangelija bi lahko rekli, da težava ni v bogastvu samem, temveč v navezanosti nanj, kar pa spet prihaja iz človeka. Jezus ne izključuje odrešenje bogatih. Pravi celo, da se ljudem to zdi nemogoče. Toda Bogu ni nič nemogoče. Bog zmore odrešiti kogar koli in ozdraviti kar koli. Samo (pre)pustiti se mu je treba.

Starokrščansko besedilo s konca II. stoletja (Pismo Diognetu) pravi, da so kristjani povsod doma, a hkrati nikjer, da je njihova domovina povsod, a hkrati nikjer na tem svetu, da živijo na tem svetu kot vsi ljudje, a so hkrati drugačni, saj potujejo v nebeško domovino. Skratka: niso navezani na ta svet, temveč na nebesa. Bogataš, po Jezusovih besedah, težko pride v nebeško kraljestvo. Ni torej nemogoče, potrebnega je več truda.

Jezus vzljubi tistega bogataša, saj spolnjuje zapovedi in verjetno zelo zgledno živi. Ponudi mu rast, korak naprej, stopnico višje, boljše izhodišče. Ponudi mu tisto, v čemer se zdi, da ne more napredovati: nenavezanost. Priznajmo si, da je težko stopiti iz območja udobja, iz tega, kar poznamo in smo navajeni. Pri tem ne mislim samo gmotnih dobrin, temveč tudi navade in stalnice. Spremembe nas znajo spraviti s tira, vznemiriti in zbuditi v nas odpor. A ravno v soočenju z njimi je osebnostna rast in napredovanje, učenje in utrjevanje. Ljudem se zdijo korenite spremembe nemogoče, ne pa Bogu. Človek večkrat obupa tudi nad sabo, Bog pa ne.

Apostoli so se verjetno počutili negotove, morda so se bali, da so ostali brez vsega, kar je potrebno za življenje (hiša, družina, njive), ker so šli za Jezusom in pustili za seboj, kar so imeli. Morda pa so mislili, da so na boljšem od tistega bogataša, ki ni zmogel pustiti za seboj svojega imetja. Kakor koli. S tem, ko so zmogli zaradi Jezusa in zaradi evangelija pustiti, kar je bilo njihovega, so pridobili mnogo več že na tem svetu, v prihodnjem pa večno življenje. Njihova domovina ni več samo tam, od koder izhajajo, temveč povsod, kamor koli so šli, naposled pa v nebeškem kraljestvu. In to je tisto, kar šteje.

Pomembno je, zopet, izbrati Jezusa in evangelij. Vse ostalo bo temu sledilo in to v obilju. Pomembno je, zopet, biti Jezusov učenec. Vse ostalo bo dobilo svoje pravo mesto in svojo pravo vrednost.

Blagoslov Vsemogočnega Boga Očeta in Sina in Svetega Duha naj pride na vas, z vami vedno ostane in se po vas širi. Amen.

Zapisal Luka Tul

© Župnija Izola 2021