Obleka morda res ne naredi človeka, ali pa ga naredi do neke mere, gotovo pa pokaže, v kakšni meri nekoga ali nekaj (kraj ali dogodek) spoštujemo. Kljub vsej obleki, ki jo nosimo, kljub vsej imenitnosti, ki jo imamo, lahko nekoga ali nekaj pravzaprav ne cenimo, celo zavrnemo. Pa tudi obratno je res: Kljub temu, da nimamo najdražje obleke ali nismo imenitni ljudje, lahko pokažemo spoštovanje ali smo ga deležni. Bog gleda zlasti na to, kako resno vzamemo njegovo ponudbo.
Bog namreč izpelje svoj načrt, gre do konca v svoji zamisli, pa če se nanjo odzovemo ali ne, pa če se strinjamo ali ne. Bog se ne pusti sramotiti ali pustiti kar tako na cedilu. Svatba ni odpovedana samo zato, ker se povabljeni niso zmenili za vabilo. Božje kraljestvo je resničnost, pa čeprav ne verjamemo ali ne vzamemo zares. Če človek noče sprejeti Božje ponudbe, še ne pomeni, da se ne bo uresničila. Če človek noče verjeti, še ne pomeni, da nekaj ni mogoče. Zato povabi druge: tiste, ki morda nič hudega sluteč srečajo njegove služabnike oz. se znajdejo ob pravem času na pravem kraju. Zlasti pa se dvorana napolni s tistimi, ki vabilo vzamejo zares.
Kdor se vsaj malo potrudi, kdor ne zanemari tistih najmanj 5% dobrega, ki jih nosi v sebi, kdor Božje kraljestvo vsaj malo vzame zares, ne bo zavržen. Naš moralni nauk ni nujno skladen s tem, kar si Bog zamisli. Božje poti so nad našimi, kakor je nebo visoko nad zemljo. To seveda ni izgovor. Pogubljenje namreč je stvarna možnost. Pekel obstaja in je resničen. Večno trpljenje ni zgolj izmišljotina ali zgodbica z nesrečnim koncem, s katero naj strašimo ljudi, ki nam niso všeč. Današnja Jezusova prilika (Mt 22,1-14) je glede tega zelo jasna: kdor zavrže Božje povabilo ali so druge stvari zanj pomembnejše, ga zna doleteti pogubljenje.
Merilo za »obstanek« v Božjem kraljestvu – morda zveni protislovno – tudi ni naša hudobija ali dobrota. Mogoče me bo kateri gorečnež, moralist ali liturgist potegnil za ušesa, a današnji evangelij nam nedvoumno pove, da so v svatbeno dvorano bili vabljeni in da so vanjo vstopili hudobni in dobri. Kot rečeno: vsak človek nosi v sebi vsaj 5% dobrega. Merilo – kakor razberemo iz Jezusove prilike – je, kako resno vzamemo povabilo na svatbo, ki jo je Bog pripravil. Merilo je naša drža v milostnem trenutku, ko nas Bog obišče in povabi v svoje kraljestvo. Konec koncev gre za to: Verjamemo Bogu ali ne?
Lahko smo še tako dobri, zvesti in imenitni, pa povabilo vendarle zavržemo, kakor so ga zavrgli tisti povabljeni, ki niso prišli, in tisti, ki vabila ni vzel toliko resno, da bi se potrudil vsaj za svatovsko obleko. Lahko pa smo še tako hudobni, pa kljub temu ob pravem trenutku doumemo in vzamemo resno, kar Bog ponuja. Kakor pravi prerok Ezekiel: »Če se pravični odvrne od svoje pravičnosti in počne hudobijo, bo zaradi tega umrl. Če pa se krivični odvrne od svoje krivičnosti in ravna po pravu in pravičnosti, bo zaradi tega živel« (Ezk 33,18-19).
Blagoslov Vsemogočnega Boga Očeta in Sina in Svetega Duha naj pride na vas, z vami vedno ostane in se po vas širi. Amen.
Zapisal Luka Tul